Higline meeting Monte Piana 2013

Written by Skofetzsky on . Posted in Prispevki

Članek za prilogo Dela – Polet, oktober 2013

»Life is good«, si rečem ko se usedem v avto in se odpeljem pobrat še kolega Dalibora in Jana. »Spet grem na highline!« Na gori z ravnim vrhom v osrčju Dolomitov se je na 2300 metrih nadmorske višine, predzadnji teden v septembru, odvijalo posebno srečanje, kakršnih je v zadnjih časih vse več. Vsega skupaj je prišlo okrog 200 ljudi iz celega sveta, starih med 20 in 50 let, katere nas je povezovala želja po novih mentalnih in fizičnih izzivih, odprt duh, druženje na čudoviti lokaciji in seveda highline – gurtna na višini. To je ozek trak, ki ga napnemo med dve oddaljeni točki, med katerima je lahko tudi več stometrski prepad in nato po njem hodimo. Seveda je za varnost poskrbljeno z dodatno opremo vseeno pa v takih, ekstremnih okoliščinah, človek deluje po drugačnih načelih in to je verjetno tisto zaradi česar je highline postala zanimiva in rastoča oblika spoznavanja življenja.

Lokalni italijanski highlinerji so poskrbeli za izvrstno večdnevno izkušnjo. Čez dan smo lahko hodili po kar 15. različnih gurtnah na višini, dolžin od 10 do 70 metrov. Nihče ni bil preveč resen pa tudi, če je bilo vreme dokaj slabo (sneg, dež, megla, en dan sonca). Organizatorji so nam kuhali odlično hrano, za vikend je prišel na goro tudi bend in ob večerih špilal vrhunski acid-rock v malem šotoru, kjer so s stropa bingljale viseče mreže, pilo se je pivo in razglabljalo o tem in onem s prijatelji ali tujci, s katerimi smo se tako ali drugače dobro razumeli saj smo bili zaradi globokih izkušenj s highline-a povsem povezani. Spali smo v šotorih in nikomur se ni mudilo v doline.

***********

»Voda vre!«, in v moji glavi prav tako. Toliko če-jev, da bi z njimi lahko počesal pol mesta, kar naenkrat s celo težo pritisne name. Ko mi noge bingljajo v zraku nekaj 10metrov visoko nad tlemi lahko zaupam le gurtni, backup-u ter plezalni vrvi, s katero sem varovan nanjo. Pa kljub temu, se glava noče umiriti in telo sprostiti. Igra misli se z mano zabava kakor mačka z mišjo, ko si vendarle dopovem, da je vse skupaj le ukana. Če sem sposoben malo nad tlemi, lahko to naredim tudi tukaj. Še dva globoka vdiha in že stojim na tanki gurtni, ki povezuje dve steni. Za nekaj časa vse misli izginejo, le koncentracija in občutek za ravnotežje se lahko bojujeta s tresljaji, ki jih prenašam na gurtno. V tem trenutku je pomemben le naslednji korak in nato še eden, dokler se ponovno ne srečaš s trdimi tlemi pod nogami ali nasprotnem primeru bingljajoč v zraku obvisiš na plezalni vrvi. V vsakem primeru pa premagaš samega sebe, svoje strahove in predsodke. In to na zelo preprost način.

Nič kaj takega bi rekli nekateri. Tudi zmaga dirke formule 1 ali odlično posredovanje vratarja z udobnega naslonjača zgleda preprosto, čisto drugače pa to občutijo ljudje, ki to dejansko naredijo. Tudi mi smo odšli na goro Monte Piana po občutke, ki ostanejo še dolgo po tem, ko se vrneš nazaj v dolino. Občutke, ki jih deliš z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot ti in jih znajo ceniti.

Jan Valentinčič, prvič na highline-u

***********

Saj vseeno kaj delaš, v vsaki stvari lahko najdeš občutke, ki ti pokažejo kaj več kot pa si lahko misliš. Verjetno vsaj na začetku (ko še nisi izkušen in ne veš kaj sploh lahko doživiš) težko prideš do tako globoke izkušnje ob vsakdanjih stvareh oz. opravilih. Kot da bi pozabili kako je, ko si majhen otrok in ti je vse posebno, vsemu se lahko čudiš. Meni se zdi pomembno in super, da najdeš tako stvar v življenju, ki ti omogoča tak vpogled v stvari, z razširitvijo uma, saj lahko potem to uporabiš tudi pri drugih stvareh v življenju.

In pri highlineu je zame zmeraj kaj novega. Verjetno je zelo odvisno tudi od tega v kakšnem stanju si bil (v smislu kaj se ti je pred tem dogajalo, o čem si razmišljal, kakšne probleme si imel…) preden si prišel na highline in to nikoli ni enako. Na highline-u moraš vedno najprej vse pustiti, let go, kot bi rekel avstralski glasbenik Xavier Rudd, in šele potem lahko sploh hodiš. Zmeraj prideš do kake globoke izkušnje, iz katerih se lahko veliko naučiš o lastnem egu, transcendenci, osredotočenosti, o tem, da vedno (če že) tekmuješ le sam s sabo in še veliko drugem za kar za enkrat verjetno sploh še ne vem da obstaja. Povsem začutiš svoje telo, naravo in ljudi okoli sebe, ki te gledajo ali pa tudi ne, veš da si z vsem povezan, vse je eno. In takrat se tudi gurtna prav nič ne trese, čisto enostavno je. Zelo hitro pa lahko um poskrbi za popestritve v obliki misli, ki se ti zataknejo v glavi. Takrat nisi več v stanju, kateremu psihologi pravijo flow (Mihály Csíkszentmihályi), in tega se tudi zavedaš, gurtna se zatrese in težko jo je spet umiriti in ponovno dobiti tisti občutek sproščenosti. Zanimivo je to, kako lahko s časom in vajo to pripelješ na tak nivo, kjer si v flowu ves čas, tudi če vmes na gurtni pogledaš v stran, pozdraviš prijatelje in se potem ponovno osredotočiš na hojo. Popolnoma obvladaš situacijo, v bistvu situacija obvlada in opravlja tebe in to dejansko čutiš. Super veščina, nekakšen preklop flow-a , ki jo v zadnjem času poizkušam spravit v normalno življenje, sploh če stvari, ki jo počnem, ne obvladam. Poleg omenjenega pa je highline vsekakor tudi zmeraj zelo zabavno in družabno početje, saj v nasprotnem primeru tega nebi počel ampak bi rajši igral kitaro ali spuščal daljinsko vodene avione.

Če preživiš dovolj časa v lepi naravi in podobnih okoliščinah, ali se ukvarjaš s podobno dejavnostjo (sam tudi športno plezam že 20 let) se zgleda navadiš tako živeti in vidiš, da tega za nič nebi zamenjal, tudi za nov parfum iz televizije ne. Sploh pa sem bil vesel, da je šel z mano tudi kolega Dalibor, ki mu je bila ta scena in visoki hribi precej nova. Dobil je malo drugačen pogled na stvari in pravi, da se je imel vrhunsko: »to mi deli!«

Miha Škof, občasni highliner

Facebooktwitteryoutubeinstagram
  • Športno-kulturno-raziskovalno društvo Balansa slackline
    mojstri ravnotežja
    Ljubljana, Slovenija
    Zastopstva v: HR, BiH, SRB in MK
    info: +386 31 782952 in slackline@balansa.si