Zgodovina slacklininga

Iz knjige: Hayley Ashburn, How to slackline!, Falcon Guides, ZDA

Slackline si morda predstavljate kot nov šport ali nekaj kar se ravnokar uveljavlja. Medtem, ko je iskanje ravnotežja na traku relativno nova pogruntavščina, se ljudje s hojo po vrvi, v takšni ali drugačni obliki, ukvarjajo že vsaj od časov starih Rimljanov, najverjetneje še dlje.

Hoja po napeti vrvi

Znano je, da so vrvohodci v starem Rimu prirejali spontane predstave na vrveh, visoko nad ulicami mesta, celo v Koloseju. Rimljani so rekli tem umetnikom funambula, danes pa ang. funambulist predstavlja tehnični termin za tiste, ki hodijo po žicah, vrveh in trakovih.

Antične slike, zakopane 1700 let  v vulkanskem pepelu, ki je prekril mesto Pompeii, prikazujejo podobe malih hudičev, ki hodijo po napetih vrveh med dvemi stojali v obliki črke A. Taka stojala še danes uporabljamo za slackline. To odkritje predstavlja dokaz o vrvohodstvu iz leta 79 n. št.

Korea-Jeonju-Jultagi-02

Vrvohodstvo ni samo star šport, je tudi globalni. Zgodovinarji si niso točno na jasnem, kako stara je korejska tradicija Jultagi, ki se je morda začela že leta 57 pr. n. št. Sedaj Jultagi predstavlja pomemben del korejske kulturne dediščine. Je unikatna oblika vrvohodstva, kjer tovrstni nastop vključuje akrobatiko z glasbo in igranjem.

Lata 2010 je skupina Gibbon slacklinerjev obiskala Korejo, da bi na televizijski oddaji predstavili povezavo med slackliningom in Jultagi. Bili so presenečeni, ko so videli, da se v tradicionalnem korejskem stilu  v predstavah izvaja veliko zelo podobnih trikov, kot jih poznamo tudi v slackliningu. Slackline trik ”between-the-legs butt-bounce” je sedaj, iz spoštovanja do 2000 let stare tradicije, poimenovan ”The Korean”.

   

Na poroki med Charlesom VI in Isabel bavarsko, leta 1385, je funambulist med napovedovanjem dogodka še hodil po vrvi, visoko nad kraljevo zabavo. Hoja po vrvi je bila stoletja popularna po vsej Evropi. V Ameriki pa je bil prvi dokumentiran pohod opravljen šele leta 1793.

blondin-wheelbarrow

Še desetletja kasneje, leta 1859, je Francoz Charles Blondin postavil nov mejnik v umetnosti, ko je na veliki višini nad slapovi Niagare hodil po enojni 3-palce (7,6cm) debeli vrvi iz konoplje. Hodil je 82m visoko in več kot 300m v dolžino, zavezanih oči, na hoduljah in zraven celo potiskal samokolnico – vse to brez varnostnega pasu ali mreže pod sabo.

   

 

Highwire oz. hoja po žici

Do okoli leta 1800 je bil izraz vrvohodstvo pravilen, saj so umetniki uporabljali le vrvi. To, kar ljudje danes mislijo, ko rečejo vrvohodstvo, pa je po navadi hoja po žici. Okoli leta 1800 je industrijska revolucija napredovala do te mere, da je bilo možno enostavno dobiti zanesljive žice – jeklenice. Večina cirkuških performerjev je tako prestopila s konopljinih vrvi na jeklo. To je bil začetek hoje po žicah in umetniki so lahko začeli izvajati tehnično veliko zahtevnejše ter očarljivejše trike, kot so na primer človeške piramide in vožnja s kolesom prek žice. Vrvohodstvo je namreč veliko težje in nevarnejše od hoje po žici. Moderna žica za hojo je iz jekla s premerom od 1,6 do 2,5 centimetra. Žica je napeta in stabilizirana z dodatnimi žicami, imenovanimi ”guy wires” ali ”cavalletti wires”. Hodci po žicah na splošno uporabljajo utežno palico. Palica, ki jo je uporabil Philippe Petit pri hoji med Twin Towers v New Yorku, je bila dolga 8 metrov in je tehtala 25 kilogramov.

AP620130026

Verjetno največja ikona hoje po žici v zgodovini je Karl Wallenda iz Flaying Wallendas, slavne cirkuške predstave, ki je bila prvič v Milanu leta 1922 in se še vedno izvaja. Že do svojega 16. leta je Karl Wallenda izvajal stoje na ramenih svojega nemškega kolega, stoječega na žici, 12 metrov nad tlemi. Karl je naredil hojo po žici svetovno znano s predstavo v cirkusu Ringling Brothers. Na predstavi Flying Wallendas v Acronu, Ohio, leta 1935, se je ena od stabilizacijskih žic razrahljala, kar je povzročilo, da je Helen Wallenda izgubila ravnotežje na vrhu piramide in padla. Čudežno jo je Karl ujel med svoje noge in gledalcem odvzel dih, ko se je pri tem ujel z rokami za žico.

Po tem dogodku so mediji hojo po žici dokaj zanemarjali, vse do tedaj, ko je Philippe Petit ilegalno namestil in prehodil žico med Twin Towers v New Yorku, tj. leta 1974. Po skoraj 10 mesecih načrtovanja so se Philippe in še nekaj njegovih zaupljivih pomočnikov, preoblečenih v delavce, vtihotapili v stolpnici in ustrelili žico z ene strani na drugo z lokom ter s puščico. Philippe je v jutranji zarji 7. avgusta prehodil linijo in tako, kot je rekel, ”za večno povezal stolpa”.

Slackline

V Yosemite Valley v Kaliforniji je zgodba o ravnotežju ubrala drugo pot, proti temu, čemur danes pravimo slacklining. Sodobna hoja po slacklinu se je razvila iz bogate plezalske kulture. Tamkajšnji plezalci so namreč že v 60. letih 20. stoletja, v želji po novih izzivih in izboljšanju svojega ravnotežja, eksperimentirali s hojo po verigah, povešenih žicah, plezalnih vrveh in sčasoma tudi po trakovih. Zgodba o njihovem lovljenju ravnotežja na žicah v kampu, po dolgotrajnem plezanju v velikih stenah, je postala legenda v slackline skupnosti. Camp 4 je še vedno, kjer je bil, verig in žic pa na žalost ni več. Te so bile edinstvene za Yosemite Valley, a tudi tam aktivnost ni dobila imena, dokler nista Jeff Ellington in Adam Grosowsky našla načina, kako napeti cevast najlonski trak. Takšen sistem za napenjanje danes imenujemo ”primitivni sistem” ali ”Ellingtonov sistem”. Je predhodnik današnjega škripčevja ali napenjanja z račno, sestavljen pa je iz vponk, kakršne uporabljamo pri plezanju.

Leta 1985 je Scott Balcom z legendarnim Lost Arrow Spire highlinom podrl Petitov rekord za najvišjo linijo. Highline, napet med granitni klif in znameniti kameni prst, okrog 900 metrov nad Yosemite Valley, je tako postal najslavnejši in najbolj iskan v svetu.

Dean Potter

Dandanes slacklinerji premikajo mejnike skoraj vsak dan. Leta 2008 je profesionalni plezalec, slackliner in BASE jumper Dean Potter skočil s highlina s padalom. Prvi tak podvig je Dean izvedel prek kanjona v Moabu, Utah, in poimenoval to zvrst BASEline.

Še ena pomembna ikona v zgodovini slacklininga je Andy Lewis. Po stopinjah Potterja je Lewis soliral (brez varovanja) Lost Arrow Spire in prav tako izvedel skok BASE s highlina. Andyjeva kariera se je začela s prvim uspešnim pristankom salte nazaj na slackline leta 2006. Posnetek njegovega ”Squirrel Backflip” se je množično razširil in navduševal tricklinerje po vsem svetu. Uporabili so ga tudi v reklami za Nike. Andy Lewis je izumil večino trikov, ki jih lahko vidimo tudi na tekmovanjih, med drugimi: ”double drop-knee”, moderni ”butt-bounce” in ”chest-bounce”. Gostil je tudi eno izmed prvih trickline tekem v Humboldt Country, CA, leta 2008. The Humboldt Classic se še vedno zgodi vsako leto v Kaliforniji.

1024px-Andy_Lewis_5759

Okrog omenjenega leta se je torej začel tekmovalni slacklining, ki je pripomogel k oblikovanju in širitvi slackline skupnosti, podobno kot športno plezanje in skateboarding. Leta 2007 sta Robert in Jan Kaeding v Nemčiji zasnovala prvi preprost slackline set in ustanovila prvo slackline združbo – Gibbon Slacklines. Gibbon se zavzema za grajenje slackline skupnosti z dogodki in slackline tekmovanji. Slackline seti, zmožni velike napetosti, so bili dejansko začetek sodobnega tricklininga. Prvič v zgodovini so se privrženci te dejavnosti lahko zbrali na tekmovanjih, kot je na primer svetovno prvenstvo v Nemčiji. Tudi internet je igral pomembno vlogo pri hitrem razvoju slacklininga. Privrženci so si lahko enostavno delili znanje o trikih, pa tudi o tem, kako varno postaviti highline. Mladina in odrasli na Japonskem, v Južni Ameriki, Evropi, ZDA in Kanadi so začeli prispevati lastne trike prek spleta ter tako pripomogli, da je svetovno prvenstvo postalo zares globalen dogodek. V ZDA se je od leta 2008 število slackline privržencev več kot potrojilo.

Danes je prelomni čas v zgodovini vrvohodstva in podobnih dejavnosti, saj je se je oprema tako razvila, da lahko to zdaj poskusi vsak. Hitro se ustanavljajo slackline skupine in društva (na kampusih in izven njih). Slackline je prisoten skoraj da že povsod po svetu, saj je zaradi svoje nizke cene, dostopnosti in zanimivosti zelo privlačen za marsikoga. Hoja po vrvi tako ni več samo cirkuška predstava.

Facebooktwitteryoutubeinstagram
  • Športno-kulturno-raziskovalno društvo Balansa slackline
    mojstri ravnotežja
    Ljubljana, Slovenija
    Zastopstva v: HR, BiH, SRB in MK
    info: +386 31 782952 in slackline@balansa.si