Zadnji trenutek pred nakupom karte za vlak na Češko, me je poklical Škof in z otroškim navdušenjem sporočil, da gremo skupaj (Jan, Aleksej, Miha, Miha) na Highline meeting V, Ostrov – Ústí nad Labem, Češka. Tudi sicer nisem imel dolgoročnega plana za obisk meetinga, vendar je po naključju dogodkov naneslo na to, da smo se štirje navdušeni slacklinerji in plezalci odpravili na pot. V avtu sva bila dva Ljubljančana ter dva Baško-grapovca, za odlično vzdušje v avtu pa je poskrbela misel na lepo pokrajino, dobro hrano, spoznavanje novih ljudi ter, za polovico potnikov, tudi prvi obisk highline meetinga. Po desetih urah vožnje smo prispeli na cilj v poznih večernih urah (vmes smo v Pragi pobrali še prijateljico Majo), postavili šotore, si privoščili pivo in odšli na prepotreben počitek. Zjutraj, po zajtrku, smo se v pričakovanju čarobnosti Češke pokrajine, ki jo povezujejo krajši in daljši highline-i, odpravili na ogled “linij”. “WOW!”, je bila prva reakcija vseh nas, ki tam še nismo bili. Škof se je že potikal tu naokoli, ampak vseeno ni mogel zakriti navdušenja ob ponovnem snidenju s pisano pokrajino. Sledil je ogled postavljenih linij in tudi tistih v pripravi, nato plezalno ogrevanje po peščenih stolpih, kjer je uporaba magnezija strogo prepovedana. S Škofom sva »zlezla« 3 smeri na top rope, krušljiva skala in varovanje, ki je dovoljeno samo z vozli, v smeri pa sta ena ali dve rinki za varovanje, zahteva od plezalca višjo mero pozornosti ter previdnosti, na kateri se v trenutkih pred hojo po highline-u težko osredotočiš. Nezavedno je bila to psihična priprava na highline, samemu sebi pa se zlažeš in se prepričaš, da gre le za ogrevanje. V parkih ni skalovja, pa se kljub temu z minimalnimi pripravami lahko podamo na trikrat daljše gurtne, kot si jih zmožen prehoditi nad prepadom. Zakaj? Meja udobja (Comfort zone), se tako zmanjša, da je še tako lahka linija, vsaj desetkrat težja. (OPCIJSKO: Poskusite lahko na, za začetek, dvojno višino napeti slackline, ki ga z lahkoto prehodite. Občutek na highline-u pa je še veliko močnejši.) Ta dan sem prvič uspešno prehodil polovico mojega prvega highline-a. Po pravici povedano, se same hoje ne spomnim. Trenutki na njem so dobesedno nepopisljivi. V možganih imaš občutek pretoka električnega toka in misli ti švigajo na vse strani. Skok v realnost je povzročil šele padec na varovalno vrv. Za tisti dan sem imel dovolj, psihična utrujenost je bila na maksimumu, Jan in Miha pa sta z malo več psihične kondicije omagala kake dve uri kasneje in v tem času veselo skakala od stolpa do stolpa in mojstrsko testirala postavljene linije. Po popolnem sončnem dnevu, ki se je prelevil v osvežujoče deževnega, smo si privoščili odlično večerjo in pivo v leseni brunarici pri kampu. Noč v šotorih je bila hladna, jutro pa rahlo deževno in megleno, kar ni ustavilo apetita vrhunskih slacklinerjev po iskanju novih in novih izzivov na višini. Jaz sem bil, kljub relativno zelo kratkem času, ki sem ga preživel stoje nad prepadom, psihično tako utrujen, da sem bil zmožen ponovnih poskusov šele dan kasneje. Vreme nam ni šlo ravno na roko vendar, ko si v trenutku, preden izravnaš noge nad prepadom, niti ne pomisliš na »prekle«, ki padajo z neba. Škof je namreč z užitkom dva dni hodil po gosti megli, kar potrjuje dejstvo, da takrat obstajaš le ti, gurtna in vesolje. Tudi mi smo obstali kar nekajkrat. Predvsem ob pogledu na novo linijo, ki so jo postavili 50 m nad tlemi, 70 m med peščenima stolpoma. Do nedelje pred odhodom, smo se v dveh dneh vsi zabavali s ponovnimi poskusi hoje po highline-u, s spoznavanjem novih ljudi, odlično hrano in pijačo ter za nas in ta letni čas, v zadnji noči, tudi malo bolj ekstremnimi temperaturami nekaj Celzijevih stopinj pod ničlo. Kljub temu, da smo se z družbo v avtu komajda spoznali, smo na poti nazaj že skovali načrte za naslednji slackline meeting. Ne vemo pa kaj bo prej, meeting v tujini ali soorganizacija slackline/highline/plezalni vikend v Sloveniji. Pustimo se presenetiti. Miha Zupanc April 2014
