Razvijanje veščin

Pri hoji po traku lahko ob prijetnem druženju in fizični rekreaciji vadimo tudi veliko različnih veščin, ki nam pridejo prav v najrazličnejših življenjskih situacijah. To je tudi namen naših delavnic in tečajev: na slacklinu ozavestiti in vaditi spodaj predstavljene sposobnosti, da jih lažje prepoznamo in uporabimo tudi drugje.

Zanimivo je, da je hoja po traku za razliko od drugih športov tehnično relativno enostavna (levi in desni korak), zaradi tega lahko več pozornosti (ko enkrat usvojimo osnovno gibanje) posvetimo bolj mentalnim veščinam, kakršne so opisane spodaj.

Telesne veščine

Občutek za celotno telo – propriocepcija

Na traku zagotovo razvijemo dobro zaznavanje telesa. Poleg petih osnovnih čutov obstajajo tudi drugi, ki povezujejo slušne, vidne in tipne informacije v uporabno celoto. Ker možgani te čute ohranjajo pod zavestjo, se jih ne zavedamo, vseeno pa so nujno potrebni za normalno delovanje telesa.

Propriocepcija je zaznavanje gibanja in položajev telesa v prostoru. Brez nje ne bi mogli normalno hoditi ne da bi gledali pod noge, ne bi se mogli naučili voziti kolesa, ne bi imeli občutka o sili, s katero moramo držati kozarec, da nam ne pade z rok, niti se ne bi mogli dotakniti svojega nosu, ker ga ne bi našli.

Težave s propriocepcijo se pogosto kažejo pri starejših, po poškodbah, v alkoholiziranem stanju.

S hojo po traku propriocepcijo izboljšujemo, ker moramo ozavestiti gibanje težišča, položaje okončin, pritiske na stopala, hitrost premikov in sile vztrajnosti, ki pri tem nastanejo. Pri učenju novih veščin je zelo pomembno, da občutkov o lastnem telesu ne zanemarjamo, temveč jih ozaveščamo – jih iz podzavesti pripeljemo na zavestno raven.

Za urjenje propriocepcije pogled raje kot pod noge usmerimo naprej v točko pred sabo. Sčasoma bomo pridobili povsem jasno sliko svojega položaja glede na prostor in trak v vsakem trenutku. Če si boste želeli še večjega propriocepcijska izziva, zaprite oči.

Človeško telo je najbolj prefinjen stroj, kar jih obstaja! Naučite se ga bolje uporabljati in se pri tem odlično zabavajte!

Ravnotežje

Hoja po traku je tanka meja med stabilnim in labilnim stanjem (kot žoga na vrhu polkrožne strehe). Gre za dinamično ravnotežje, saj trak, na katerem stojimo, z nami vred ves čas niha in skušamo zato telo spraviti v stabilno lego. Tudi če nam trak uspe povsem umiriti, moramo vedeti, da nas lahko naslednji trenutek že malenkost spravi iz ravnotežja. Če smo na to pripravljeni, težje pademo.

Ravnotežje torej obstaja na prehodu iz ene nestabilne lege v drugo. Kako stabilni smo, je odvisno predvsem od hitrosti zaznavanja odklonov ter hitrosti in načina vrnitve iz trenutne nestabilne lege.

Nič ni večno stabilno, tudi življenje ne. Tega se je dobro zavedati, saj nas tako nepričakovani dogodki težje vržejo s tira.

Hoja po traku predstavlja stanje izven naše cone udobja. Pri vztrajanju v ravnotežju nam telo in misli povzročajotežave, saj imajo rajši že poznane situacije. Z vztrajanjem na vselej nestabilnem traku prebijamo oklep lastnih prepričanj in omejitev, kar nam v življenju nemalokrat še kako koristi.

RAVNOTEŽJE = ODZIVNOST (hitrost zaznavanja + reagiranja) + SPRETNOST REAGIRANJA

Odzivnost

Pri hoji po traku je za ohranjanje ravnotežja ključna odzivnost. Ta pride do izraza pri vseh hitrih športih, na drugačen način pa tudi pri starejših, ko telo izgubi toliko odzivnosti, da lahko postane že hoja po spolzki podlagi precej nevarna.

Zaradi hitrih nihanj elastičnega traku med vztrajanjem v stabilnem položaju telo uporablja veliko različnih mišičnih skupin. Za to je potrebnih ogromno živčnih poti, kar skupno imenujemo motorične enote (mišična vlakna in živčne celice, ki jih oživčujejo). Pri učenju hoje po traku uporabljamo na začetku premalo takih enot, saj jih moramo še razviti. Ko poskušamo ravnotežje ohraniti vedno dlje,  s ponavljanjem gibov sicer hitro razvijemo manjkajoče motorične enote, vendar pa ne znamo uporabiti samo tistih, ki so dejansko potrebne. Zato je tako iskanje ravnotežja videti dokaj okorno. Nevronske mreže v možganih sestavljajo nekakšen gibalni program, ki se z vajo ‘očisti’ in začne uporabljati samo potrebne motorične enote, ki telo spravijo najhitreje nazaj v stabilno stanje. Tako razvijemo dobro odzivnost telesa, kar nam lahko koristi v marsikateri situaciji.

 

Spretnost/ motorika

Pri učenju novih prvin gibanja želimo iz zavednega delovanja preiti na podzavestno – avtomatsko. To nam omogoča takojšnjo uporabo naučenih gibov pri katerikoli situaciji na traku (brez razmišljanja, kako to izvesti) in s tem mirnejšo hojo.

Začetnik pri iskanju ravnotežja krili z rokami in nogami, mojster pa mehko premika le zapestja in si tako popravlja ravnotežje. Ključna razlika med obema je očitna: mojster je veliko hitrejši od začetnika (v zaznavanju in reagiranju), zato mu ni treba delati velikih gibov. Poleg tega so mojstrovi gibi natančnejši in tolikšni, kolikor je potrebno.

 

Stabilizacija in krepitev centralnega dela telesa (core)

Pri prvih poizkusih hoje na traku hitro ugotovimo, da nam samo močne noge in napet trup ne bodo dopustili umiriti tresenja. Aktivirati bomo morali manjše mišične skupine in najti pravo mero sproščenosti v telesu, da bomo prvemu stabilizacijskemu problemu na traku lahko kos.

Idealna hoja po elastičnem traku zahteva relativno napet trup in noge, roke pa sproščene. Močan trup je že pri dojenčkih osnova za normalno gibanje in učenje. Brez čvrstega trupa gibov niti ne moremo izvajati ergonomično. Potrebno je torej uporabiti mišice, ki skrbijo za stabilizacijo trupa. To so predvsem mišice v spodnjem delu trupa; multifidi, mišice medeničnega dna in prečna trebušna mišica oz. vse mišice s katerimi povečamo pritisk v trupu in ga s tem stabiliziramo.

Za umiritev tresenja traku moramo predvsem v prečni smeri stabilizirati tudi noge in gležnje (v smeri naprej – nazaj imamo namreč močne stegenske mišice, ki niso problematične. Šibkejše stranske mišice nog in trupa ponavadi zaradi ravne podlage, po katerih se večinoma gibamo, ne uporabljamo prav veliko, a se jih lahko naučimo aktivirati že v eni uri vadbe.

Po dobrem treningu slacklina vedno čutimo utrujenost celotnega telesa, saj skoraj da ni mišice, ki pri tem ne bi sodelovala. Še posebej pri nizkih temperaturah (-10°C) lahko opazimo, koliko telo zares dela, saj je kljub neizvajanju velikih gibov, vrvohodec oblečen v le navaden pulover.

Dihanje

Eden izmed ključnih dejavnikov, ki neposredno vplivajo na mirno hojo oz. lovljenje ravnotežja, je pravilno dihanje. Gre za nepogrešljiv člen pri vzdrževanju dolgotrajne osredotočenosti, saj z njim uravnavamo tako telo kot um.

Dihanje je namreč proces tako zavednega kot nezavednega delovanja telesa, zato z usmerjanjem misli nanj pri meditaciji lažje krotimo begajoči um (angl. monkey mind). Na traku ni nič drugače.

Če misli usmerimo v sproščeno, zvezno dihanje, bomo s tem avtomatsko dobili tudi občutek telesne sproščenosti, ki ga potrebujemo za preprečevanje tresenja traku. Telo namreč ne more biti dovolj sproščeno, če moramo med lovljenjem ravnotežja ali pri premikanju delov telesa neenakomerno dihati ali dih celo zadrževati.

Osredotočenost na dihanje nam pomaga tudi preusmerjati pozornost od nepotrebnih misli, ki nas med hojo ovirajo

Igra

Hoja po traku je zanimiva igra ravnotežja, v kateri ste sam svoj nasprotnik. Na eni strani vam o premikanju telesa svetujejo misli, na drugi pa občutki, intuicija. Nemalokrat ugotovimo, da povsem preveč razmišljamo in premalo zaupamo intuiciji, ki nam po navadi prva pokaže pravo smer.  

Povsem enostaven trik, ki ga izvedemo s premikom obraznih mišic – v nasmeh, lahko naredi zelo učinkovit odziv v možganih. Z nasmeškom namreč avtomatsko spremenimo marsikatero težko situacijo v precej lažjo, po možnosti v igro.

Dobra, globoka osredotočenost je sproščeno stanje vztrajanja v izzivu in ne smrtno resna koncentracija! Taka osredotočenost nam omogoči tudi dostop do zanosa (v nadaljevanju).

Rehabilitacija in preventiva poškodb sklepov

Elastični trak je med drugim tudi idealno orodje za krepitev kolenskih vezi, gležnjev in kolkov. Uporabljamo ga lahko za različne oblike nadzorovane senzorično motorične vadbe. Fizioterapevti in kineziologi ga uporabljajo za izboljšanje sklepne stabilizacije, propriocepcije in mišične moči. 

Zaradi hitrega tresenja trak omogoča aktivacijo različnih mišičnih skupin, ki so ključne za uspešno rehabilitacijo. Zaradi hitrih majhnih gibov zmanjšujemo nepravilne razporeditve teže v sklepih, kar izboljšuje statiko telesa. Pri tem tudi ojačamo vezi.

Vadba na samostoječem slacklinu – Woodie. Več na povezavi >>>

 

 

Mentalne veščine

Osvajanje osnovnega gibanja in tehnike na slacklinu je lahko hitro, od nekaj minut pa do ene ure pri osebah z boljšo motoriko, oz. prbl. 2 uri in malo pomoči trenerja za ostale. Po osnovah se lahko začnemo posvečati bolj mentalnim problemom, ki nam preprečujejo mirno hojo po elastičnem traku. Z reševanjem tovrstnih problemov urimo veščine, povezane z boljšim zaznavanjem, nadzorom misli in čustev ter intuicijo. Zavedati se začnemo svojih skritih potencialov in se razvijati na različnih življenjskih področjih.

Z ravnotežnim treningom na traku povečujemo uporabo podzavestnih signalov in občutkov, saj se jih učimo ozaveščati. Nezavedna informacija se v možganih pojavi približno 300 ms prej kot tista, ki se je zavedamo (”readiness potential”, Hans Helmut Kornhuber in Lüder Deecke, 1964). Pri iskanju ravnotežja nam gre bistveno bolje, kadar dostopamo direktno do zaznav in ne do njihove racionalizacije. Naučimo se skrajšati potreben čas za reagiranje oz. prepoznavanje zaznav. Če smo sposobni dlje časa ohranjati osredotočenost ali slediti želenemu toku misli, s tem krepimo možgane, povečujemo njihovo plastičnost (sposobnost preoblikovanja) in ustvarjamo nove sinapse.

Od tod izvirajo številne koristi in kognitivne sposobnost, kot sta na primer ustvarjalnost in iznajdljivost.

Vztrajnost, odločnost in potrpežljivost

Vztrajnost in odločnost sta pri učenju hoje po traku verjetno eni prvih nujnih mentalnih veščin. Brez njiju ne bi mogli napredovati, ne pri slacklinu niti kjerkoli drugod.

Da lahko na povsem nestabilni podlagi sploh naredimo korak, potrebujemo določeno stopnjo odločnosti. Veliko ljudi ima precejšnje težave, ko mora zapustiti poznano okolje in ustaljeno udobje. Če boste kdaj stopili na highline, se boste soočili z izjemno težko nalogo, ki bo od vas zahtevala vso odločnost; vstati iz sedečega, udobnega položaja in se podati v neznano, nestabilno in zelo intenzivno lovljenje ravnotežja.

Potrpežljivost, ki jo potrebujemo na slacklinu večje dolžine, da počakamo valovanje traku, da se umiri in šele nato spet nadaljujemo s hojo, je lahko izjemno naporna. Kadar smo pod precejšnjim stresom oz. se počutimo ogrožene, želimo situacijo čim prej omiliti. Pogosto se izkaže, da takojšnji umik od težave situacijo izboljša le za kratek čas, na dolgi rok pa si s tem delamo škodo. S hojo po traku, ki je na meji naših sposobnosti, povečujemo zmožnost vztrajanja v težkih situacijah, kar ima široko korist (pri vsakodnevnih izzivih, za športnike v kritičnih trenutkih na tekmovanjih, ljudem s poškodbami možganov).

 

Biti v sedanjosti

Če uma ne »ukrotimo«, se prepogosto dogaja, da nam uhaja v večno analiziranje ter povezovanje stvari s preteklostjo in prihodnostjo. Vsakdo se je gotovo že kdaj zalotil, da je npr. med pogovorom s prijatelji začel razmišljati, kaj ga čaka jutri zjutraj na sestanku. Um nas lahko dostikrat omejuje, da nismo povsem pri stvari, ki jo počnemo.

Edini pravi čas je zdaj!

Lovljenje ravnotežja nas prisili v prisotnost v trenutku, saj v nasprotnem primeru hitro pademo s traku. Marsikdaj se šele ob padcu zavemo, da smo malo pred tem razmišljali o stvareh, povsem nepovezanih s hojo. Na tak način lahko zelo učinkovito treniramo um, da ostaja v sedanjem trenutku oz. hitro preklopi vanj­.

Koncentracija – fokus

Živimo v svetu presežka informacij, zato je toliko pomembneje, kam usmerjamo pozornost oz. kako se na dražljaje odzivamo.

Hoja po traku na meji naših sposobnosti je tako zahtevna, da nam ne dopušča nepotrebnih misli.

Takrat smo osredotočeni na premikanje težišča, čvrsto, vzravnano telo in mehke roke, pogled v točko pred sabo, umirjeno dihanje in rahlo pokrčena kolena – ne dovolimo si motenj.

Ko namreč med hojo pomislimo, kaj bomo jedli za večerjo ali opazimo, kako nas gledajo s ceste, kako prijazen pes se igra za drevesom, kako dobro nam gre danes hoja … smo kar naenkrat na tleh.

 

Vse motnje, naj bodo notranje (lastne misli) ali zunanje (sirena rešilca, premikajoča se žoga v vidnem polju) vplivajo na nas – odvzamejo nam del osredotočenosti na trenutno nalogo. Če začnemo nato še intenzivneje razmišljati o motnji, lahko na nalogo popolnoma pozabimo in za vrnitev v prejšnje stanje porabimo precej časa in energije, naj bo to na traku ali v službi. Ker moramo biti za obstoj na traku ves čas zelo odzivni, je to odlično orodje za vadbo osredotočenosti.

Kako torej ostati zbran?

Naučiti se moramo prepoznavati in nadzorovati svoje misli.

To najlažje naredimo tako, da smo ves čas povsem osredotočeni samo na dejavnike, ki nam pri zadani nalogi pomagajo. Poizkušamo se zavedati čim več signalov propriocepcije in diha v vsakem trenutku. Če nam to uspe, bo imel »pomnilnik« v glavi z vsemi prejetimi signali toliko dela, da se ne bo mogel ukvarjati še z motnjami. Kakor hitro prepoznamo motnjo, jo preprosto sprejmemo, ne dajmo pa ji nikakršne teže, ne začnimo nadalje razmišljati o njej. Misli rajši usmerimo nazaj na ključne dejavnike naloge.

Dobra, globoka osredotočenost je sproščeno stanje vztrajanja v izzivu in ne smrtno resna naloga. Taka osredotočenost nam omogoči tudi zanos (v nadaljevanju).

 

Občutek predora (Tunnel Vision)

Na traku običajno gledamo v točko pred sabo (najbolje, če je ta dobro vidna), ponavadi gre za točko na drevesu, kjer je pritrjen konec traku. Ko to počnemo dlje časa in smo osredotočeni na ključne dejavnike, se nam lahko pogled v perifernem vidu zamegli in dobimo občutek predora. Takrat je tudi lovljenje ravnotežja relativno enostavno, saj smo popolnoma zatopljeni v svoje početje.

Vizualizacija

Vpliv misli (tako pozitivnih kot negativnih) na fizično telo je dokazano dejstvo. Placebo učinek je dober dokaz. Podobno deluje zmožnost predstavljanja – vizualizacija. Veliko eksperimentov je primerjalo vadbo fizičnega dviganja uteži in vadbe, kjer si je vadeči dviganje le predstavljal. Rezultati so v večini primerov pokazali od polovične do 2/3 učinkovitosti miselne vadbe v primerjavi s fizično. To je izjemen rezultat, ki se ga poslužujejo tako vrhunski športniki kot uspešni poslovneži.

Če si znamo torej dovolj dobro predstavljati, kaj želimo izvesti (ne nujno tudi, kako, saj tega točno ne vemo), se bo naše telo podzavestno samo odzvalo tako, da nam bo to velikokrat res uspelo. Hoditi po čisto mirnem traku ali obrniti se z ene smeri traku na drugo, so manevri gibov, ki jih bomo težko povsem miselno nadzorovali. Z dobro vizualizacijo vmesnega ali končnega rezultata pa lahko bistveno hitreje napredujemo.

Zanos (Flow)

Zanos je psiho-fizično stanje optimalnega doživljanja, kakor ga je definiral madžarski psiholog Mihaly Csikszentmihalyi. Gre za stanje, ko nas tako posrka v dejavnost, ki jo počnemo, da odmislimo vse ostalo in imamo zato od nje najboljši izkoristek, tako fizični kot čustveni.

V zanosu presežemo svoj ego in omejitve, imamo jasne cilje in občutek popolnega nadzora nad svojim početjem. Pri tem se učimo novih veščin, počutimo se boljše in izpopolnjene ter si zaradi tega želimo več časa preživeti v takem stanju, po možnosti na tak način tudi ves čas živeti.

Hoja po traku je zelo dober način za raziskovanje zanosa. Zanj so ključni prvi štirje dejavniki v nadaljevanju in jih na traku relativno enostavno izpolnimo.

8 značilnosti stanja zanosa: 

  1. vsak trenutek vemo, kaj hočemo in kaj je naslednji korak. Pri slacklinu to ni težko (umiritev traku in nato korak).
  2. Imamo takojšnjo povratno informacijo, kako dobro nam gre (ali to, kar delaš, vodi do tega, kar hočeš?). Na traku vedno veš, kako dobro ti gre. Povratna informacija je neposredno vidna – tresenje traku in premagovanje razdalje.
  3. Težavnost dejavnosti mora biti ravno prava, da jo še lahko premagujemo s trenutnimi sposobnostmi (graf spodaj). Postavimo si tako dolg in tako napet trak, da ga lahko ravno še prehodimo, ali (če želimo večji izziv) malce težji in tako vadimo posamezne odseke.
  4. popolna osredotočenost samo na eno nalogo – na želeno oz. naslednji korak. Po nekaj časa dobre osredotočenosti nas dejavnost popolnoma povleče vase in postanemo tudi bolj učinkoviti. Za dobro osredotočenost se je treba umiriti in znati odmisliti motnje. Stanje popolne osredotočenosti na traku smo pri Balansi poimenovali tudi občutek tunela, saj se ti takrat zdi, da si v predoru osredotočenosti, izven njega pa je vse zamegljeno.
  1. Občutek predora postane nova resničnost, ki se je na začetku zavemo šele, ko nam dovolj velika motnja prekine zanos. Ko zanos dovolj obvladamo, se ga lahko zavedamo v realnem času in ga podaljšujemo (glej: meditacija v nadaljevanju). Csikszentmihalyi to poimenuje tudi pobeg naprej in ne nazaj oz. stran, kar bi bilo v primeru uživanja mamil. Naprej zato, ker tako stanje sami ustvarimo, s svojimi veščinami in ustvarjalnostjo, ne z zunanjimi substancami. Bolj kot pobeg iz resničnosti je to pobeg v resničnost samo.
  2. Dobiš popoln nadzor nad situacijo (težavnost naloge ravno še ustreza tvojim sposobnostim) in zavedanje, da imaš popoln nadzor tudi nad svojim življenjem. Hoja po traku takrat postane preprosta, tudi če je situacija tako težka, da traku ne moreš umiriti.
  3. Prepustiš se, presežeš svoj ego. Vseeno ti je, kaj drugi mislijo o tebi, zavedaš se transcendence. Ko zanos popusti, si zato bogatejši za novo učno izkušnjo in zadovoljen sam s seboj.
  4. Spremeni se ti občutek za čas. Zagotovo ste bili kdaj tako zatopljeni v neko početje, da ste popolnoma pozabili na čas. Najverjetneje ste bili v zanosu!

Ker lahko na slacklinu prve 3 značilnosti zanosa zelo enostavno izpolnimo in prilagajamo, 4. pa zvadimo, je to idealen način, da spoznamo delovanje zanosa in njegovo ohranjanje.

Običajno je zanos lažje obdržati kot ga ponovno dobiti. Z njim se lahko srečamo na kratkih in dolgih trakovih, ne glede na to, ali smo začetniki ali že zelo izurjeni. Na daljših trakovih je lažje odkrivati njegovo delovanje, saj zahtevajo tudi daljšo osredotočenost. Poleg tega tudi velja, da več sposobnosti kot imamo, več izzivov smo sposobni premagovati – več je možnosti za zanos (glej graf).

Ste se že kdaj vprašali, koliko časa na dan preživite v zanosu?

Csikszentmihalyi je na podlagi 10 tisočih intervjujev ugotovil, da zanos ni samo čisti užitek, kakršnega dobimo npr. pri instantni zabavi z računalniškimi igrami. Njegova posledica ostane v nas in nas dela boljše. Zaradi zanosa se dogaja tudi evolucija, pravi Csikszentmihalyi, saj prav v takem stanju lažje vidimo rešitve problemov.

Otroci so zaradi igre v stanju zanosa načeloma več kot odrasli, vseeno pa poznamo tudi starejše, ki izžarevajo močno voljo in zanimanje do novih izzivov.

Ko enkrat spoznamo, kako zanos deluje (na traku ali kjerkoli drugje), na kakšen način ga lahko vedno dosežemo in kako to stanje podaljšamo, lahko to znanje pridoma uporabimo še drugod v življenju.

Na slacklinu je dober način za pridobitev zanosa ta, da ves čas delamo korake, se premikamo naprej, tudi ko nam je težko in ne moremo mirno hoditi ali umiriti traku (takrat le upočasnimo premikanje).

 

Povzeto po: Mihaly Csikszentmihalyi, 1990. Flow : The Psychology of Optimal Experience

http://www.youtube.com/watch?v=Tp9qbhferaU

Nadzor uma in meditacija

Stanje zanosa je zelo podobno globoki meditaciji. Ker nas ravnotežna vadba zaradi svoje narave sama po sebi sili v tako stanje je za nekatere ljudi hoja po traku lažja pot do stanja razširjene zavesti kot meditacija v sedečem položaju.

Rezultat je v obeh primerih enak (in pozitiven): umiritev misli, sprostitev živčnih sinaps, stanje boljšega zavedanja in transcendenca. Uredijo se nam misli, stvari postanejo preproste, bolj smo povezani s samimi sabo in ostalimi ter se zato počutimo dobro, imamo popoln nadzor nad svojim življenjem. Gremo prek sebe in svojih problemov, ki jih kasneje zato lažje rešimo.


Čuječnost (skozi telo)

TWG Highline meeting Pula 2019

Čuječnost je oblika meditacije oz. miselna naravnanost, ki je tesno povezana z ravnotežjem. Uči nas zavedanja sedanjega trenutka in prisotnosti v njem. Pri njej se vadeči uči opazovanja svojih čustev, misli in drugih telesnih občutkov ali/in signalov iz okolice.

Pri ravnotežju na traku je podobno, le da tu večji del pozornosti usmerjamo v telo, saj je hoja po traku tudi fizična aktivnost. Z vadbo čuječnosti se pri iskanju ravnotežja na traku začnemo zavedati vseh neznatnih premikov telesa, slediti začnemo točki težišča, stopala začnemo postavljati natančneje, čutimo vsak nepotreben nihaj traku, ki je posledica prehitrega giba roke … Postanemo odzivnejši. Tudi Dean Potter (znameniti plezalec in eden prvih, ki so slackline popeljali na višje nivoje) je tako stanje poimenoval stanje povečanega zavedanja.

Če ste se kdaj znašli v življenje ogrožajoči situaciji, se vam je sicer hitro dogajanje najverjetneje upočasnilo in vsega ste se začeli zelo podrobno zavedati (npr. pokanja tankega ledu ali podrobnosti prometne nesreče). S pomočjo slacklina ali podobnih dejavnosti se lahko naučimo priti v stanje povečanega zavedanja tudi v povsem običajnih situacijah!


Z nekaj vaje se običajno lahko zavedamo svojih misli, ne pa tudi, kako in zakaj nastajajo. Težko se je recimo zavedati, zakaj se nam določene misli ponavljajo in druge ne. Večina nas je pretežen del dneva v stanju polovičnega zavedanja. Če pustimo, da nam odtavajo po svoje, lahko hitro vidimo, koliko različnih misli nas prešine; ugotovimo lahko, da v povprečnem dnevu sploh nismo toliko časa povsem prisotni, kot morda mislimo, da smo. 

Zato se lahko velikokrat zdi, kot da bi um nadziral nas in ne mi njega. Živeti s slabim poznavanjem svojega uma pa nam in drugim povzroča veliko nepotrebnega, tudi trpljenja.

Že Buda, ki naj bi poznal svoj um izjemno dobro, je približno 2500 let nazaj govoril, da » karkoli že lahko naredi sovražnik sovražniku, lahko zagode slabo uravnan um svojemu lastniku še huje!« Lahko nas prepriča, da laž še sami sebi verjamemo ali pa nas stalno primerja z drugimi, kar povzroči nepotrebno trpljenje.

S povečanjem zavedanja in posledično z boljšim nadzorom misli, čuječnost povečuje možnost svobodne volje.

Soočiti se s svojim umom in se ga naučiti umiriti ni enostavna naloga, je pa vsekakor bogato poplačana. Dober um namreč služi kot dobro orodje! Vaja čuječnosti nam zaradi izboljšeganega zavedanja prinaša še naslednje koristi:

  • opazovanje brez motenj (predsodkov), visoko stopnjo odprtosti, sprejemanja, sočutja,
  • zavedanje in odpravljanje slabih vzorcev vedenja, ki jih drugače sploh ne opazimo,
  • pozitiven vpliv na zdravje,
  • sproščanje živčnih sinaps,
  • sprejemati nespremenljiva dejstva brez nepotrebnih frustracij.
Nadzorovanje strahu

Ste se že kdaj vprašali, koliko strahov, s katerimi se soočate, je dejansko koristnih in koliko je takih, ki vas samo omejujejo in vam povzročajo stres?

Kakšno zvezo ima strah s hojo po traku?

Najlažje je reči, da to ni za vas, da nimate ravnotežja in da po traku ne morete hoditi, še preden to sploh poskusite. Vas je strah pred neuspeha, novih odkritij ali imate le odpor do nepoznanega? Že pri prvih poizkusih na traku lahko spoznate, da vas je morda česa po nepotrebnem strah.

Če nimate takšnih težav na začetku, vas zelo verjetno čakajo takrat, ko boste pripravljeni poskusiti hojo na višini (highline). Highline kot najintenzivnejša oblika hoje po traku človeka prisili v soočenje z vsemi strahovi in mislimi. Šele potem smo zares pripravljeni, da lahko na traku sploh vstanemo in hodimo.

Čeprav smo zavarovani, četudi se prepričamo, da je linija pravilno in varno postavljena in da ni nevarnosti, da bi se pri padcu zgodilo kaj usodnega, nas je nagonsko (vsaj na začetku) vse strah. Preseči je treba blokade in svoj ego – ta nas sili, da odnehamo ter gremo nazaj v udobno zavetje. Ko nam to uspe preseči in se umirimo, lahko začnemo zares uživati in tako sčasoma highline tudi prehodimo! Na drugi strani nas pogosto čaka globoka izkušnja, ki nas lahko nauči preseči omejitve tudi drugod v življenju.


Ego (povzeto po: Steven Pressfield, The war of art)

Ego je tisti del naše psihe, ki verjame v materialni obstoj, skrbi za opravljanje materialnega sveta in zato deluje izključno po materialnih načelih. To je seveda pomembna naloga in brez njega ne bi nikoli preživeli, a poleg materialnega sveta obstajajo še drugi in v teh se ego znajde v težavah. Ker med drugim verjame, da je prevladujoči impulz življenja samoohranitev, živimo in delujemo po načelih strahu pred zlom, ki bi ogrozil naš obstoj.


 




  • Športno-kulturno-raziskovalno društvo Balansa slackline 

    mojstri ravnotežja 

    Ljubljana, Slovenija 

    info: +386 31 782952 | slackline@balansa.si

Facebookyoutubeinstagram