Slacklife filozofija
Slacklining ali hoja po »gurtni« ali traku, napetemu med dvema točkama, je zabavna in družabna telesna dejavnost, ki so jo začeli prakticirati plezalci v kalifornijskih Yosemitih že v 60. letih 20. stoletja za sprostitev po plezanju. Drugače pa je umetnost hoje po vrvi stara že vsaj 2000 let >>> podrobnejša zgodovina. V zadnjih letih se je dejavnost razširila po vsem svetu in število ljudi, ki jo prakticirajo, hitro narašča. Prek mitingov se ustvarja mednarodna skupnost slacklinerjev, ki temelji na dobrih vrednotah, povezanosti in trajnostni filozofiji. Ravno zaradi tega slackline mnogim predstavlja še veliko več kot samo športno aktivnost, je filozofija za življenje!
Hoja je relativno enostavna stvar. Ko nas pot zanese na slackline, pa pridejo do izraza vse malenkosti in uporabljati moramo veliko različnih veščin. Dobro se moramo zavedati telesa in ga spretno upravljati. Naš um pa je tisti, ki nam največkrat povzroča velike težave pri iskanju ravnotežja. Bolj kot se to na prvi pogled zdi, je slackline lahko zelo mentalna stvar. Prava meditacija čuječnosti (ang. mindfulness) skozi telo, ki nas spravi v sedanji trenutek in uči živeti vsak dani trenutek. Za mirno hojo po slacklinu je potrebna harmonija telesa in uma, zato ni presenetljivo, koliko zanimivih in življenjsko uporabnih veščin se lahko naučimo v igri z ravnotežjem na preprostem napetem traku.
Kar naredi hojo po »gurtni« še večje doživetje, je proces iskanja in realiziranja lepih linij nad morjem, med osamelci na ljubljanskem barju ali pa zgolj druženje ter slackline pikniki s prijatelji. Živimo v hitrem svetu, ki mu vlada materializem in kjer gospodarska rast še vedno predstavlja merilo za napredek, kjer mrgoli informacij ter nenehno doživljamo pritiske od vsepovsod. Zato je zelo pomembno, da znamo ignorirati nepomembne stvari, si vzeti čas in ga čim več preživimo v naravi. Le tako lahko z njo začutimo enotnost in s tem svoje življenje naredimo bolj naravno in ne odtujeno od tega, kar smo. Nekatere izmed nas slackline pripelje v čudovite nove kraje, kjer doživimo okolje, kot si ga ne moremo nikoli predstavljati, spoznamo čudovite nove ljudi in se vrnemo domov polni žareče energije. Tudi kratek obisk mestnega parka z »gurtno« nas lahko spomni, da življenje ni le poznana rutina.
Dopustimo si raziskovat neznano, iskati svoje potenciale, presegati lastne omejitve in blokade ter tako, kot je že od začetka zapisano v naših genih, doživljati polno življenje in se razvijati v kompleksnejše in boljše ljudi.
Spoznamo dejstvo, da smo stabilni le takrat, ko se zavedamo, da v bistvu nikoli nismo (vsak moment nas lahko kaj preseneti) in se privadimo na nestabilnost. To nas tudi bolj postavi v trenutni moment.