test

Pri hoji po traku lahko ob prijetnem druženju in fizični rekreaciji vadimo tudi veliko različnih veščin, ki nam pridejo prav v najrazličnejših življenjskih situacijah. To je tudi namen naših delavnic in tečajev: na slacklinu ozavestiti in vaditi spodaj predstavljene sposobnosti, da jih lažje prepoznamo in uporabimo tudi drugje.

Zanimivo je, da je hoja po traku za razliko od drugih športov tehnično relativno enostavna (levi in desni korak), zaradi tega lahko več pozornosti (ko enkrat usvojimo osnovno gibanje) posvetimo bolj mentalnim veščinam, kakršne so opisane spodaj.

 

Telesne veščine

Občutek za celotno telo – propriocepcija

Na traku zagotovo razvijemo dobro zaznavanje telesa. Poleg petih osnovnih čutov obstajajo tudi drugi, ki povezujejo slušne, vidne in tipne informacije v uporabno celoto. Ker možgani te čute ohranjajo pod zavestjo, se jih ne zavedamo, vseeno pa so nujno potrebni za normalno delovanje telesa.

Propriocepcija je zaznavanje gibanja in položajev telesa v prostoru. Brez nje ne bi mogli normalno hoditi ne da bi gledali pod noge, ne bi se mogli naučili voziti kolesa, ne bi imeli občutka o sili, s katero moramo držati kozarec, da nam ne pade z rok, niti se ne bi mogli dotakniti svojega nosu, ker ga ne bi našli.

Težave s propriocepcijo se pogosto kažejo pri starejših, po poškodbah, v alkoholiziranem stanju.

S hojo po traku propriocepcijo izboljšujemo, ker moramo ozavestiti gibanje težišča, položaje okončin, pritiske na stopala, hitrost premikov in sile vztrajnosti, ki pri tem nastanejo. Pri učenju novih veščin je zelo pomembno, da občutkov o lastnem telesu ne zanemarjamo, temveč jih ozaveščamo – jih iz podzavesti pripeljemo na zavestno raven.

Za urjenje propriocepcije pogled raje kot pod noge usmerimo naprej v točko pred sabo. Sčasoma bomo pridobili povsem jasno sliko svojega položaja glede na prostor in trak v vsakem trenutku. Če si boste želeli še večjega propriocepcijska izziva, zaprite oči.

Človeško telo je najbolj prefinjen stroj, kar jih obstaja! Naučite se ga bolje uporabljati in se pri tem odlično zabavajte!

Ravnotežje

Hoja po traku je tanka meja med stabilnim in labilnim stanjem (kot žoga na vrhu polkrožne strehe). Gre za dinamično ravnotežje, saj trak, na katerem stojimo, z nami vred ves čas niha in skušamo zato telo spraviti v stabilno lego. Tudi če nam trak uspe povsem umiriti, moramo vedeti, da nas lahko naslednji trenutek že malenkost spravi iz ravnotežja. Če smo na to pripravljeni, težje pademo.

Ravnotežje torej obstaja na prehodu iz ene nestabilne lege v drugo. Kako stabilni smo, je odvisno predvsem od hitrosti zaznavanja odklonov ter hitrosti in načina vrnitve iz trenutne nestabilne lege.

Nič ni večno stabilno, tudi življenje ne. Tega se je dobro zavedati, saj nas tako nepričakovani dogodki težje vržejo s tira.

Hoja po traku predstavlja stanje izven naše cone udobja. Pri vztrajanju v ravnotežju nam telo in misli povzročajotežave, saj imajo rajši že poznane situacije. Z vztrajanjem na vselej nestabilnem traku prebijamo oklep lastnih prepričanj in omejitev, kar nam v življenju nemalokrat še kako koristi.

RAVNOTEŽJE = ODZIVNOST (hitrost zaznavanja + reagiranja) + SPRETNOST REAGIRANJA

Odzivnost

Pri hoji po traku je za ohranjanje ravnotežja ključna odzivnost. Ta pride do izraza pri vseh hitrih športih, na drugačen način pa tudi pri starejših, ko telo izgubi toliko odzivnosti, da lahko postane že hoja po spolzki podlagi precej nevarna.

Zaradi hitrih nihanj elastičnega traku med vztrajanjem v stabilnem položaju telo uporablja veliko različnih mišičnih skupin. Za to je potrebnih ogromno živčnih poti, kar skupno imenujemo motorične enote (mišična vlakna in živčne celice, ki jih oživčujejo). Pri učenju hoje po traku uporabljamo na začetku premalo takih enot, saj jih moramo še razviti. Ko poskušamo ravnotežje ohraniti vedno dlje,  s ponavljanjem gibov sicer hitro razvijemo manjkajoče motorične enote, vendar pa ne znamo uporabiti samo tistih, ki so dejansko potrebne. Zato je tako iskanje ravnotežja videti dokaj okorno. Nevronske mreže v možganih sestavljajo nekakšen gibalni program, ki se z vajo ‘očisti’ in začne uporabljati samo potrebne motorične enote, ki telo spravijo najhitreje nazaj v stabilno stanje. Tako razvijemo dobro odzivnost telesa, kar nam lahko koristi v marsikateri situaciji.

 

Spretnost/ motorika

Pri učenju novih prvin gibanja želimo iz zavednega delovanja preiti na podzavestno – avtomatsko. To nam omogoča takojšnjo uporabo naučenih gibov pri katerikoli situaciji na traku (brez razmišljanja, kako to izvesti) in s tem mirnejšo hojo.

Začetnik pri iskanju ravnotežja krili z rokami in nogami, mojster pa mehko premika le zapestja in si tako popravlja ravnotežje. Ključna razlika med obema je očitna: mojster je veliko hitrejši od začetnika (v zaznavanju in reagiranju), zato mu ni treba delati velikih gibov. Poleg tega so mojstrovi gibi natančnejši in tolikšni, kolikor je potrebno.

Stabilizacija in krepitev centralnega dela telesa (core)

Pri prvih poizkusih hoje na traku hitro ugotovimo, da nam samo močne noge in napet trup ne bodo dopustili umiriti tresenja. Aktivirati bomo morali manjše mišične skupine in najti pravo mero sproščenosti v telesu, da bomo prvemu stabilizacijskemu problemu na traku lahko kos.

Idealna hoja po elastičnem traku zahteva relativno napet trup in noge, roke pa sproščene. Močan trup je že pri dojenčkih osnova za normalno gibanje in učenje. Brez čvrstega trupa gibov niti ne moremo izvajati ergonomično. Potrebno je torej uporabiti mišice, ki skrbijo za stabilizacijo trupa. To so predvsem mišice v spodnjem delu trupa; multifidi, mišice medeničnega dna in prečna trebušna mišica oz. vse mišice s katerimi povečamo pritisk v trupu in ga s tem stabiliziramo.

Za umiritev tresenja traku moramo predvsem v prečni smeri stabilizirati tudi noge in gležnje (v smeri naprej – nazaj imamo namreč močne stegenske mišice, ki niso problematične. Šibkejše stranske mišice nog in trupa ponavadi zaradi ravne podlage, po katerih se večinoma gibamo, ne uporabljamo prav veliko, a se jih lahko naučimo aktivirati že v eni uri vadbe.

Po dobrem treningu slacklina vedno čutimo utrujenost celotnega telesa, saj skoraj da ni mišice, ki pri tem ne bi sodelovala. Še posebej pri nizkih temperaturah (-10°C) lahko opazimo, koliko telo zares dela, saj je kljub neizvajanju velikih gibov, vrvohodec oblečen v le navaden pulover.

Dihanje

Eden izmed ključnih dejavnikov, ki neposredno vplivajo na mirno hojo oz. lovljenje ravnotežja, je pravilno dihanje. Gre za nepogrešljiv člen pri vzdrževanju dolgotrajne osredotočenosti, saj z njim uravnavamo tako telo kot um.

Dihanje je namreč proces tako zavednega kot nezavednega delovanja telesa, zato z usmerjanjem misli nanj pri meditaciji lažje krotimo begajoči um (angl. monkey mind). Na traku ni nič drugače.

Če misli usmerimo v sproščeno, zvezno dihanje, bomo s tem avtomatsko dobili tudi občutek telesne sproščenosti, ki ga potrebujemo za preprečevanje tresenja traku. Telo namreč ne more biti dovolj sproščeno, če moramo med lovljenjem ravnotežja ali pri premikanju delov telesa neenakomerno dihati ali dih celo zadrževati.

Osredotočenost na dihanje nam pomaga tudi preusmerjati pozornost od nepotrebnih misli, ki nas med hojo ovirajo

Igra

Hoja po traku je zanimiva igra ravnotežja, v kateri ste sam svoj nasprotnik. Na eni strani vam o premikanju telesa svetujejo misli, na drugi pa občutki, intuicija. Nemalokrat ugotovimo, da povsem preveč razmišljamo in premalo zaupamo intuiciji, ki nam po navadi prva pokaže pravo smer.  

Povsem enostaven trik, ki ga izvedemo s premikom obraznih mišic – v nasmeh, lahko naredi zelo učinkovit odziv v možganih. Z nasmeškom namreč avtomatsko spremenimo marsikatero težko situacijo v precej lažjo, po možnosti v igro.

 

Dobra, globoka osredotočenost je sproščeno stanje vztrajanja v izzivu in ne smrtno resna koncentracija! Taka osredotočenost nam omogoči tudi dostop do zanosa (v nadaljevanju).

Rehabilitacija in preventiva poškodb sklepov

Elastični trak je med drugim tudi idealno orodje za krepitev kolenskih vezi, gležnjev in kolkov. Uporabljamo ga lahko za različne oblike nadzorovane senzorično motorične vadbe. Fizioterapevti in kineziologi ga uporabljajo za izboljšanje sklepne stabilizacije, propriocepcije in mišične moči. 

Zaradi hitrega tresenja trak omogoča aktivacijo različnih mišičnih skupin, ki so ključne za uspešno rehabilitacijo. Zaradi hitrih majhnih gibov zmanjšujemo nepravilne razporeditve teže v sklepih, kar izboljšuje statiko telesa. Pri tem tudi ojačamo vezi.

Vadba na samostoječem slacklinu – Woodie. Več na povezavi >>>

 

Mentalne veščine

Osvajanje osnovnega gibanja in tehnike na slacklinu je lahko hitro, od nekaj minut pa do ene ure pri osebah z boljšo motoriko, oz. prbl. 2 uri in malo pomoči trenerja za ostale. Po osnovah se lahko začnemo posvečati bolj mentalnim problemom, ki nam preprečujejo mirno hojo po elastičnem traku. Z reševanjem tovrstnih problemov urimo veščine, povezane z boljšim zaznavanjem, nadzorom misli in čustev ter intuicijo. Zavedati se začnemo svojih skritih potencialov in se razvijati na različnih življenjskih področjih.

Z ravnotežnim treningom na traku povečujemo uporabo podzavestnih signalov in občutkov, saj se jih učimo ozaveščati. Nezavedna informacija se v možganih pojavi približno 300 ms prej kot tista, ki se je zavedamo (”readiness potential”, Hans Helmut Kornhuber in Lüder Deecke, 1964). Pri iskanju ravnotežja nam gre bistveno bolje, kadar dostopamo direktno do zaznav in ne do njihove racionalizacije. Naučimo se skrajšati potreben čas za reagiranje oz. prepoznavanje zaznav. Če smo sposobni dlje časa ohranjati osredotočenost ali slediti želenemu toku misli, s tem krepimo možgane, povečujemo njihovo plastičnost (sposobnost preoblikovanja) in ustvarjamo nove sinapse.

Od tod izvirajo številne koristi in kognitivne sposobnost, kot sta na primer ustvarjalnost in iznajdljivost.

Vztrajnost, odločnost in potrpežljivost

Vztrajnost in odločnost sta pri učenju hoje po traku verjetno eni prvih nujnih mentalnih veščin. Brez njiju ne bi mogli napredovati, ne pri slacklinu niti kjerkoli drugod.

Kolikokrat se vprašate o smislu svojega početja? Zakaj počnete to, kar počnete? Kaj se skriva na drugi strani?

Da lahko na povsem nestabilni podlagi sploh naredimo korak, potrebujemo določeno stopnjo odločnosti. Veliko ljudi ima precejšnje težave, ko mora zapustiti poznano okolje in ustaljeno udobje. Če boste kdaj stopili na highline, se boste soočili z izjemno težko nalogo, ki bo od vas zahtevala vso odločnost; vstati iz sedečega, udobnega položaja in se podati v neznano, nestabilno in zelo intenzivno lovljenje ravnotežja.

Potrpežljivost, ki jo potrebujemo na slacklinu večje dolžine, da počakamo valovanje traku, da se umiri in šele nato spet nadaljujemo s hojo, je lahko izjemno naporna. Kadar smo pod precejšnjim stresom oz. se počutimo ogrožene, želimo situacijo čim prej omiliti. Pogosto se izkaže, da takojšnji umik od težave situacijo izboljša le za kratek čas, na dolgi rok pa si s tem delamo škodo. S hojo po traku, ki je na meji naših sposobnosti, povečujemo zmožnost vztrajanja v težkih situacijah, kar ima široko korist (pri vsakodnevnih izzivih, za športnike v kritičnih trenutkih na tekmovanjih, ljudem s poškodbami možganov).

Biti v sedanjosti

Če uma ne »ukrotimo«, se prepogosto dogaja, da nam uhaja v večno analiziranje ter povezovanje stvari s preteklostjo in prihodnostjo. Vsakdo se je gotovo že kdaj zalotil, da je npr. med pogovorom s prijatelji začel razmišljati, kaj ga čaka jutri zjutraj na sestanku. Um nas lahko dostikrat omejuje, da nismo povsem pri stvari, ki jo počnemo.

Edini pravi čas je zdaj!

Lovljenje ravnotežja nas prisili v prisotnost v trenutku, saj v nasprotnem primeru hitro pademo s traku. Marsikdaj se šele ob padcu zavemo, da smo malo pred tem razmišljali o stvareh, povsem nepovezanih s hojo. Na tak način lahko zelo učinkovito treniramo um, da ostaja v sedanjem trenutku oz. hitro preklopi vanj­.

Koncentracija – fokus

Živimo v svetu presežka informacij, zato je toliko pomembneje, kam usmerjamo pozornost oz. kako se na dražljaje odzivamo.

Hoja po traku na meji naših sposobnosti je tako zahtevna, da nam ne dopušča nepotrebnih misli.

Takrat smo osredotočeni na premikanje težišča, čvrsto, vzravnano telo in mehke roke, pogled v točko pred sabo, umirjeno dihanje in rahlo pokrčena kolena – ne dovolimo si motenj.

Ko namreč med hojo pomislimo, kaj bomo jedli za večerjo ali opazimo, kako nas gledajo s ceste, kako prijazen pes se igra za drevesom, kako dobro nam gre danes hoja … smo kar naenkrat na tleh.

 

Vse motnje, naj bodo notranje (lastne misli) ali zunanje (sirena rešilca, premikajoča se žoga v vidnem polju) vplivajo na nas – odvzamejo nam del osredotočenosti na trenutno nalogo. Če začnemo nato še intenzivneje razmišljati o motnji, lahko na nalogo popolnoma pozabimo in za vrnitev v prejšnje stanje porabimo precej časa in energije, naj bo to na traku ali v službi. Ker moramo biti za obstoj na traku ves čas zelo odzivni, je to odlično orodje za vadbo osredotočenosti.

Kako torej ostati zbran?

Naučiti se moramo prepoznavati in nadzorovati svoje misli.

To najlažje naredimo tako, da smo ves čas povsem osredotočeni samo na dejavnike, ki nam pri zadani nalogi pomagajo. Poizkušamo se zavedati čim več signalov propriocepcije in diha v vsakem trenutku. Če nam to uspe, bo imel »pomnilnik« v glavi z vsemi prejetimi signali toliko dela, da se ne bo mogel ukvarjati še z motnjami. Kakor hitro prepoznamo motnjo, jo preprosto sprejmemo, ne dajmo pa ji nikakršne teže, ne začnimo nadalje razmišljati o njej. Misli rajši usmerimo nazaj na ključne dejavnike naloge.

Dobra, globoka osredotočenost je sproščeno stanje vztrajanja v izzivu in ne smrtno resna naloga. Taka osredotočenost nam omogoči tudi zanos (v nadaljevanju).

 

Občutek predora (Tunnel Vision)

Na traku običajno gledamo v točko pred sabo (najbolje, če je ta dobro vidna), ponavadi gre za točko na drevesu, kjer je pritrjen konec traku. Ko to počnemo dlje časa in smo osredotočeni na ključne dejavnike, se nam lahko pogled v perifernem vidu zamegli in dobimo občutek predora. Takrat je tudi lovljenje ravnotežja relativno enostavno, saj smo popolnoma zatopljeni v svoje početje.

Vizualizacija

Vpliv misli (tako pozitivnih kot negativnih) na fizično telo je dokazano dejstvo. Placebo učinek je dober dokaz. Podobno deluje zmožnost predstavljanja – vizualizacija. Veliko eksperimentov je primerjalo vadbo fizičnega dviganja uteži in vadbe, kjer si je vadeči dviganje le predstavljal. Rezultati so v večini primerov pokazali od polovične do 2/3 učinkovitosti miselne vadbe v primerjavi s fizično. To je izjemen rezultat, ki se ga poslužujejo tako vrhunski športniki kot uspešni poslovneži.

Če si znamo torej dovolj dobro predstavljati, kaj želimo izvesti (ne nujno tudi, kako, saj tega točno ne vemo), se bo naše telo podzavestno samo odzvalo tako, da nam bo to velikokrat res uspelo. Hoditi po čisto mirnem traku ali obrniti se z ene smeri traku na drugo, so manevri gibov, ki jih bomo težko povsem miselno nadzorovali. Z dobro vizualizacijo vmesnega ali končnega rezultata pa lahko bistveno hitreje napredujemo.

Zanos (Flow)

 

Nadzor uma in meditacija

 

Nadzorovanje strahu

 




Občutek za celotno telo in propriocepcija

Ena izmed sposobnosti, ki jih na »gurtni«  zagotovo razvijate, je zavedanje za lastno telo. Poleg petih, vsem poznanih čutov, obstajajo tudi drugi, ki povezujejo slušne, vidne, tipne informacije v uporabno celoto. Ker živčni sistem te čute ohranja  pod zavestjo, niso tako očitni, vseeno pa so nujno potrebni za normalno delovanje telesa.

Propriocepcija, lahko ji rečemo tudi šesti čut, je zaznavanje gibanja ter položajev telesa v prostoru. Brez nje ne bi mogli normalno hoditi ne da bi gledali pod noge, ne bi se mogli naučili voziti  kolesa, ne bi imeli občutka o sili, s katero moramo držati kozarec , da nam ne pade z rok, niti se ne bi mogli dotakniti lastnega nosu, ker ga ne bi našli.

Težave s propriocepcijo se pogosto kažejo pri starejših, po poškodbah in tudi v alkoholiziranem stanju.

S hojo po gurtni propriocepcijo izboljšujemo, ker moramo pri tem ozavestititi svoje gibanje, položaje okončin, pritiske na stopala, hitrost premikov in sile vztrajnosti, ki pri tem nastanejo. Pri učenju novih veščin je zelo pomembno, da občutkov o lastnem telesu ne zanemarjamo, temveč jih ozaveščamo - jih iz podzavesti pripeljemo na zavestno raven.

Za urjenje propriocepcije pogled raje kot pod noge usmerimo naprej v točko pred sabo. Sčasoma bomo pridobili povsem jasno sliko svojega položaja glede na prostor in »gurtno« v vsakem trenutku. Če si boste želeli še večjega propriocepcijska izziva, zaprite oči.



''Človeško telo je najbolj prefinjen stroj, kar jih obstaja. Lahko vam pričara občutke, kot da bi vozili tri ferrarije naenkrat. Začnite bolje uporabljati svoje telo in se pri tem odlično zabavati!''

Kako začeti?

Ravnotežje

Hoja po »gurtni« je tanka meja med stabilnim in labilnim stanjem (kot žoga na vrhu polokrogle strehe). Ves čas poskušamo telo spraviti v stabilno lego. Gre za dinamično ravnotežje, saj »gurtna«, na kateri stojimo, z nami vred ves čas niha. Tudi če jo lahko čisto umirimo, moramo vedeti, da nas lahko vsak čas že malenkost spravi iz ravnotežja. Če smo na to pripravljeni, težje pademo z »gurtne«. Stabilnost obstaja na prehodu iz ene nestabilne lege v drugo. Kako stabilni smo, je odvisno od hitrosti zaznavanja nestabilnosti in vrnitve iz določene nestabilne lege!

''Nič ni večno stabilno, tudi življenje ne. To se je tudi dobro zavedati, saj nas tako nepričakovani dogodki težje vržejo s tira. ''

Hoja po »gurtni« torej predstavlja nekakšno stanje ''out of comfort zone'' oz. to, da moramo prestopiti prag lastnih negotovosti.



S tem, ko zapustimo trdna tla (comfort zone), ki smo jih vajeni, stopimo v stanje negotovosti (no confort) in tam želimo vztrajati čim dlje. Pri tem nam telo in razum velikokrat povzročata glavne težave, saj imata rajši že poznane situacije. Na tak način na slacklinu prebijamo oklep lastnih prepričanj in omejitev (magic), kar nam v življenju vsekakor koristi.

   Odzivnost

Zaradi hitrih nihanj »gurtne« pri vztrajanju v stabilnem položaju telo uporablja veliko različnih mišic in za to je potrebnih ogromno živčnih poti, kar skupno imenujemo motorične enote (mišična vlakna in živčne celice, ki jih oživčujejo). Pri učenju hoje po »gurtni« uporabljamo na začetku premalo takih enot, saj jih moramo še razviti. S tem, ko poskušamo vedno dlje ostati v ravnotežju, in s ponavljanjem gibov hitro razvijemo manjkajoče motorične enote, vendar pa ne znamo uporabiti samo tistih, ki so dejansko potrebne. Zato je tako iskanje ravnotežja videti dokaj okorno. Nevronske mreže v možganih sestavljajo nekakšen gibalni program, ki se z vajo 'očisti' in začne uporabljati samo potrebne motorične enote, ki telo spravijo najhitreje nazaj v stabilno stanje. Tako razvijemo dobro odzivnost telesa, kar nam lahko koristi v marsikateri situaciji.

To še posebej pride do izraza pri starejših, ko telo izgubi toliko odzivnosti, da lahko postane že hoja po spolzki podlagi (prečkanje plošče ledu) precej nevarno.

Ko izvajamo določene dinamične trike na »gurtni« ali pa recimo hodimo po »gurtni« z velikim povesom (3 m), je potrebna izredna odzivnost, saj moramo v teh primerih ves čas zelo hitro zaznavati, kaj se dogaja, in na to primerno ter hitro odreagirati. Če ne, nas »gurtna« prehiti in strese s sebe.



   Spretnost / motorika

Spretni postanemo, ko se začnemo zavedati in nato kontrolirati vse dele telesa v harmoniji gibanja pri hoji prek »gurtne«. Spretnost ne zahteva samo dobre telesne pripravljenosti, ampak tudi hitro in natančno glavo.
Pri učenju novih prvin gibanja želimo iz zavednega delovanja preiti na podzavestno – avtomatsko. To nam omogoča takojšnjo uporabo (brez razmišljanja, kako to izvesti) naučenih gibov pri katerikoli situaciji na »gurtni« in s tem mirnejšo hojo.

Stabilizacija in krapitev osrednjega dela telesa (core)

Na začetku lahko hitro opazimo, kako šibke imamo posamezne mišice nog in trupa, s katerimi stabiliziramo prečne nihaje »gurtne«. Idealna hoja po »gurtni« zahteva dokaj napet centralni del telesa (trup) in zgornji del nog, roke pa so sproščene. Po dobrem sešnu slacklina lahko vedno čutimo utrujenost celotnega telesa, saj skoraj da ni mišice, ki pri tem ne bi sodelovala.



Umirjanje telesa z dihanjem

Dihanje je tako kot pri jogi in še kje osnova za želeno delovanje telesa v napetih položajih. Naučite se, kako lahko z dihanjem neposredno vplivate na delovanje celotnega telesa, se sprostite, kadar želite, tudi, če ste v zelo težki situaciji.

Hoja po napetem traku je najprijetnejša, kadar smo povsem mirni in s telesom ne vnašamo nepotrebnih vibracij. Čeprav moramo pri tem ves čas stabilizirati in napenjati core, smo generalno vseeno sproščeni, in to se vidi tudi od zunaj. Dihanje ima pri tem zelo pomembno vlogo!

Igrivost

Igra je pomemben del življenja, vsakdo se mora znati igrati, ne glede na starost! Hoja po »gurtni« je zanimiv način igre z ravnotežjem, v kateri ste sam svoj nasprotnik ali pa izzovete koga na dvoboj.

''Postavite več različnih slacklinov in vsak bo zgodba zase, svojevrstna igrača, tudi za odrasle!''

Rehabilitacija in preventiva poškodb sklepov

Slackline je tudi idealen rekvizit za krepitev kolenskih vezi, gležnjev in kolkov. Zaradi hitrih majhnih gibov zmanjšujemo nepravilne razporeditve teže v sklepih, kar izboljšuje statiko telesa. Pri tem tudi ojačamo ligamente.

Vztrajnost in Odločnost

Na začetku učenja hoje po gurtni sta verjetno eni prvih nujnih mentalnih veščin vztrajnost in odločnost. Brez njiju ne bi mogli napredovati, ne pri »gurtni« niti kjer koli drugod. Pomembno je vedeti, zakaj neko stvar počnemo in če se nam ta razlog zdi dovolj dober, potem ni težko tudi vztrajati. Razlogi so lahko povsem osebni, tudi zelo preprosti (»za zabavo«), lahko kompleksnejši.

Kolikokrat se vprašate o smislu svojega početja? Zakaj počnete to, kar počnete?

Na slacklinu lahko dodobra spoznamo tudi odločnost. Že na začetku potrebujemo precej visoko mero odločnosti, da lahko na povsem nestabilni podlagi sploh naredimo korak. Veliko ljudi ima precejšnje težave, ko mora zapustiti dobro poznano in ustaljeno udobje, ki se sčasoma tako ali tako prekine in lahko povzroči neprijetnosti. Če boste kdaj stopili na highline, bo pred vami izjemno težka naloga, ki bo  od vas zahtevala vso odločnost; vstati iz sedečega, udobnega položaja in se podati v neznano, nestabilno in zelo intenzivno izkušnjo. Vadba hoje po gurtni zato pozitivno vpliva na razvoj posameznikove odločnosti.


Koncentracija – fokus

Živimo v svetu, polnem informacij, ki nas bombardirajo z vseh smeri. Zato je zelo pomembno, kako nanje reagiramo, saj nas lahko hitro vržejo s tira ali pa po nepotrebnem zanje zapravljamo čas in energijo.

Hoja po dovolj dolgi, »gurtni« (blizu svojega limita) je tako zahtevna, da nam ne dovoljuje, da bi začeli razmišljati še o mislih, ki nam tedaj pridejo v glavo (notranje motnje) ali o motnjah iz okolja (žoga, ki prileti mimo ali zvok rešilnega avtomobila). Držati je treba osredotočenost ali fokus (na »gurtno«, na naslednji korak, dihanje) in si ne dovoliti, da nam motnje to preprečijo.

Trik za uspešnost je v tem, da motnje sprejmemo, a jim ne dajemo nobene teže. Popolnoma lahko odklopimo dogajanje okoli sebe in nadležne misli ter smo tako samo v svojem ''tunelu'', tudi če prijatelji okoli nas igrajo nogomet. Takemu stanju oz. dojemanju prostora pravimo tudi 'tunel vision', saj dejansko dobimo občutek, kot da smo v tunelu, kjer ni motenj, smo le mi in slackline. Da usvojimo to stopnjo, seveda potrebujemo tudi nekaj samodiscipline, zaradi katere sploh lahko ohranjamo fokus.



Stik (s samim seboj in) z naravo



Odtujenost od narave in samih sebe je resen problem sedanje družbe. Na tak način uničujemo svoj planet in posledično sami sebe. 

Hojo po »gurtni« lahko izvajamo praktično kjer koli, še posebej lépo pa je iskanje lepih linij v naravi in na njih soustvarjati harmonijo med nami ter naravo. Povezati in prehoditi razdaljo med dvema osamelima drevesoma na ljubljanskem barju, izlet s kanujem po reki z namenom najti lepo lokacijo za waterline in piknik ter highline v osrčju Alp s prečudovitim razgledom so tisti razlogi, ki dajo človeku občutek, da je del narave in da z njo, tesno povezan (eno), tudi živi. V stanju flow-a, kakršno se pojavi na »gurtni«, to dejansko res dobro začutimo!



Biti v sedanjosti

Naš um je tisti, ki hoče vedno analizirati in povezovati stvari s preteklostjo ter prihodnostjo. Vsakdo se je gotovo že kdaj zalotil, da je pri pogovoru s prijatelji začel razmišljati, kaj ga čaka jutri zjutraj na sestanku ali kako to, da se včeraj ni mogel spomniti imena neke dobre restavracije, zdaj pa ga ima spet v mislih. Zaradi takega delovanja uma nas ta dostikrat omejuje in tako nismo 100% pri stvari, ki jo počnemo, prav tako pa nam lahko ustvarja lažne misli.

''The only time is now!'' 

Pri lovljenju ravnotežja se moramo vselej precej truditi, da ohranjamo svoje stanje. To nas avtomatsko prisili, da smo 100% pri stvari, saj v nasprotnem primeru hitro pademo z »gurtne«. Marsikdaj se šele takrat zavemo, da smo malo pred tem razmišljali o povsem odvečnih stvareh za hojo. Na tak način lahko zelo učinkovito treniramo um, da ostaja oz. hitro preklopi v sedanji trenutek, ki je tudi edini pravi trenutek, ki ga imamo.

Flow

Flow je psiho-fizično stanje optimalnega doživljanja, kakor ga je definiral madžarski psiholog Mihaly Csikszentmihalyi. Z drugimi besedami, flow je stanje, ko ''pademo'' v dejavnost, ki jo počnemo, nas tako absorbira, da odmislimo vse ostalo in imamo zato od dejavnosti največji (optimalni) izkoristek (fizičen in čustven). Je nekakšna oblika bolj zgoščenega življenja. V flowu se tudi dejansko počutimo najboljše možno in tudi kasneje vpliva na dobro počutje, kar je v bistvu glavni razlog, zakaj si želimo stanje flowa.

Hoja po »gurtni« je zelo dober način za raziskovanje flowa, saj nam za to ni treba izzivati nevarnosti tako kot pri nekaterih športih, ki te prisilijo v flow (downhill, srfanje velikih valov, base jumping, motocross ...).

8 karakteristik, ki veljajo za stanje flowa:

    1. Vsak trenutek vemo, kaj hočemo in kaj je naslednji korak. Pri »gurtni« to ni težko, saj je to dejansko naslednji korak ali pa najprej umiritev in nato korak.
    2. Imamo takojšnjo povratno informacijo, kako dobro nam gre. Ali to, kar delaš, vodi do tega, kar hočeš? Na »gurtni« vedno veš, kako dobro ti gre. Povratna informacija je neposredno vidna – tresenje »gurtne« in razdalja do konca.
    3. Težavnost dejavnosti mora biti ravno prava, da jo še lahko premagujemo s trenutnimi sposobnostmi (graf spodaj). Postavimo si tako dolgo »gurtno« in s tako napetostjo, da jo lahko ravno še prehodimo, ali (če želimo večji izziv) malo težjo in tako vadimo posamezne odseke.

    1. 100% fokus ali osredotočenost samo na eno stvar (ang. onepointedness), na tisto, kar hočemo, naslednji korak. Po nekaj časa dobrega fokusa nas dejavnost popolnoma povleče vase in postanemo tudi bolj učinkoviti. Za dober fokus se je treba umiriti, osredotočiti na eno stvar in znati odklopiti stvari (motnje), ki jih ne potrebujemo. Na »gurtni« smo poimenovali stanje v fokusu ”tunnel vision”, saj se ti tudi dejansko zazdi, kot da si na »gurtni« v tunelu.
  • 'Tunnel vision' postane nova realnost, ki se je na začetku največkrat zavemo šele, ko pademo iz flowa. Ko flow enkrat dovolj natreniramo, pa se je zavedamo v realnem času in iz tega kasneje sledi veliko koristnega (v nadaljevanju pod meditacijo). Csikszentmihalyi to poimenuje tudi »escape forward« (pobeg naprej) in ne nazaj, kar bi bilo v primeru uživanja drog. Naprej pa zato, ker tako stanje sami ustvarimo, s svojimi veščinami in kreativnostjo, ne z zunanjimi substancami. Bolj kot pobeg iz realnosti je to pobeg v realnost.
  • Dobiš popolno kontrolo nad situacijo (težavnost = tvoje sposobnosti) in zavedanje, da imaš prav tako popolno kontrolo nad svojim življenjem. Hoja po »gurtni« takrat postane preprosta, tudi če je situacija tako težka, da »gurtne« ne moraš umiriti, ampak se ves čas trese.
  • Prepustiš se višjim silam, kot si sam (let yourself go), greš prek sebe, prek svojega ega. Vseeno ti je, kaj drugi mislijo o tebi, zavedaš se transcendence. Ko prideš iz flowa, si zato bogatejši za novo izkušnjo in zadovoljen sam s seboj. Spremeni se občutek za čas. Zagotovo ste bili kdaj tako prisotni v neki stvari, da ste popolnoma pozabili na čas, po koncu pa niste mogli verjeti, kako je določena količina časa tako hitro (počasi) pretekla. Najverjetneje ste bili v flowu!


    Ste se že kdaj vprašali, koliko časa na dan preživite v flowu?

    Otroci so v stanju flowa normalno več kot odrasli (zaradi več igre), čeprav pa vsake toliko naletimo tudi na nekatere starejše ljudi, ki izražajo močno voljo in zanimanje do novih stvari ter izzivov, ki z žarom razlagajo, kaj trenutno počno v življenju, ali kaj se jim je zgodilo to jutro. Videti so in delujejo, kot da so mlajši od nas, pa čeprav jih morda nimamo niti 30. V flowu zatorej vidimo smisel tudi, če stvar, ki jo počnemo, nima prav nobenega drugega pomena, kot da nas popelje v flow In pri tem uživamo.

    Ker lahko na »gurtni« prve 4 karakteristike flowa zelo dobro spremljamo in reguliramo, je to idealen način, da spoznamo, kako flow dejansko deluje in kako v njem ostati čim dlje. Običajno je flow lažje obdržati, kot pa ga ponovno dobiti. Flow lahko dobimo na kratkih in dolgih »gurtnah«, ne glede na to, ali smo začetnik ali profesionalec. Je pa na daljših linijah lažje odkrivati njegovo delovanje, saj smo tam primorani držati močno koncentracijo dlje kot na krajših linijah. Poleg tega pa je tudi tako: več sposobnosti, kot imamo, več izzivov smo sposobni premagovati – več je možnosti za flow (graf).

    ''Zame najlažji način, da pridem v flow na slacklinu, je, da ves čas delam korake (ves čas se premikam naprej, hitrost ni važna), tudi, ko mi je težko in ne morem mirno hoditi ali umiriti gurtne!'' Miha Škof

    Flow povečuje kompleksnost življenja, ker se moramo zanj vedno potruditi, naučiti kakšno novo sposobnost (graf) in biti ustvarjalni, zato ni samo čisti užitek, kakršnega dobimo npr. pri instantni zabavi z računalniškimi igrami. Je nekaj, česar posledica ostane v nas in nas dela boljše. Zaradi flowa se tudi dogaja evolucija, pravi Csikszentmihalyi.

    Ko enkrat spoznamo, kako flow deluje (na »gurtni« ali kjerkoli drugje), na kakšen način ga lahko vedno dosežemo in kako v njem ostanemo dlje, je pomembno, da to znanje uporabimo še pri drugih stvareh v življenju ter tako tudi v njih doživimo, kar se da veliko. Različna doživetja štejejo in ta nas osrečujejo!

    Več:
    http://www.youtube.com/watch?v=Tp9qbhferaU,
    https://en.wikipedia.org/wiki/Flow_(psychology)

    Trening in nadzor uma ter meditacija

    Vse več ljudi se zaveda, da je meditacija v kakršni koli obliki za nas koristna in da to ni nekaj eksotičnega, kar počno samo menihi v himalajskih templjih in njim podobni. Meditacija je tesno povezana s flowom. V flowu tudi meditiramo in zato ni važno, na kakšen način dosežemo tako stanje zavesti, naj bo to na »gurtni«, pri pomivanju posode, programiranju ali pa pri klasični meditaciji v sedečem položaju. Pomembno je, da poznamo dejavnost oz. imamo svoj način, ki nas lahko pripelje do stanja boljšega zavedanja, kakršnega si po načelih lastnega ega normalno ne moremo predstavljati. Končni rezultat je povsod enak in pozitiven: umiritev uma, sprostitev živčnih sinaps in stanje višjega zavedanja ter transcendenca. Posledično se nam uredijo misli, stvari postanejo preproste, bolj smo povezani s samim sabo in ostalimi ter se zato počutimo dobro, tudi, če imamo veliko problemov, ki nas pestijo. Gremo prek sebe in svojih problemov, ki jih kasneje zato lahko rešimo. Ugotovimo, da, če že, tekmujemo le s samim seboj.

    ''Premagati samega sebe nam da veliko večje zadovoljstvo kot pa premagati nasprotnika!''


    Mindfulness – čuječnost skozi telo

    »In the observation there is beauty.«  Jiddu Krishnamurti

    Mindfulness je oblika meditacije, ki nas uči zavedati se vsakega trenutka in biti povsem prisoten, pri čemer koli že smo. Tako kot pravi tudi legenda slacklina, Dean Potter, je hoja po »gurtni« ''hyperawareness state of mind'' (mentalno stanje hiperzavedanja). To pride do izraza, ko problem postane tako zahteven, da ga lahko rešimo samo v takem stanju zavesti. Na »gurtni« to pomeni, da moramo čutiti oz. se zavedati vsakega malega nihaja, ki pride od spredaj in zadaj, vsake spremembe položaja telesa, kako se naše stopalo dotakne »gurtne«, kako postopno dodajamo nanj vse več teže, kako dihamo in seveda kaj se dogaja z našimi mislimi, da lahko sploh kontroliramo situacijo. Tudi na kratkih »gurtnah« lahko dosežete stanje hiperzavedanja, vendar pa je potrebnega pred tem vsaj nekaj treninga. Stalno pa je tako stanje zavesti potrebno na highlinih in longlinih.

    Če ste bili kdaj v situaciji, ki je ogrožala vaše življenje, se vam je hitro dogajanje najverjetneje upočasnilo in začeli ste se vsega zelo dobro zavedati (na primer pokanja tankega ledu ali v prometni nesreči). S pomočjo »gurtne« ali podobnih dejavnosti se lahko naučimo priti v stanje hiperzavedanja v povsem običajnih situacijah!

     »Mindfulness = Seeing the world as it is. To be wise is to see things clearly.«  Buda

    Normalno se zavedamo svojih misli, ne pa tudi, kako in zakaj nastajajo. Težko se je recimo zavedati, zakaj se nam določene misli ponavljajo in druge ne. Večina nas je večino časa v stanju ''semi awareness'' – zmanjšanega zavedanja. Če pustimo, da nam misli odtavajo po svoje, lahko hitro vidimo, koliko nekih različnih misli nam preleti skozi glavo, in ugotovimo lahko, da v povprečnem dnevu sploh nismo toliko časa 100% prisotni, kot mislimo, da smo. 

    Zato je velikokrat videti, kot da bi um kontroliral nas in ne mi njega. To, da živimo s slabim poznavanjem svojega uma, nam in drugim povzroča veliko trpljenja, verjetno veliko več, kot pa si sami lahko mislimo. Že Buda, ki je poznal svoj um bolje kot kdorkoli od nas, je kakšnih 2500 let nazaj govoril, da » karkoli že lahko naredi sovražnik sovražniku, lahko slabo uravnan um naredi nam še huje!« Lahko nas prepriča, da laž še sami sebi verjamemo ali pa nas stalno primerja z drugimi, kar povzroči nepotrebno trpljenje. Vsekakor nam povzroča obilo nepotrebne drame v življenju. Mindfulness povečuje možnost svobodne volje – ''free will'' – s povečanjem zavedanja in posledično z boljšo kontrolo misli.

    Soočiti se s svojim umom in se ga naučiti umiriti ni enostavno, vendar pa je nagrada velika. Dober um služi podobno kot dobro orodje! Treniranje čuječnosti nam posredno, prek boljšega zavedanja, prinaša še naslednje koristi:

    • opazovanje brez motenj (predsodkov), visoko stopnjo odprtosti, sprejemanja, sočutja,
    • zavedanje in odpravljanje slabih vzorcev vedenja, ki jih drugače sploh ne vidimo,
    • pozitiven vpliv na zdravje (končno tudi znanost to priznava),
    • sproščanje živčnih sinaps,
    • sprejemati nespremenljiva dejstva brez nepotrebnih frustracij. Stvari, kot so staranje, preteklost ali kaj si o nas mislijo drugi, ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo svoje dojemanje takih in podobnih dejstev.

    Kontrola strahu



    Ni vsak strah slab in v situacijah, kjer so ogrožena življenja, je seveda strah tisti, ki nas obvaruje pred napačnimi potezami. Verjetno pa je večina strahu, ki ga imamo v sedanji družbi, nepotrebnega in nas samo omejuje pred resnično koristnimi in nesebičnimi dejanji! Strah pred starostjo, strah pred izgubo službe ali drugačno izgubo, strah pred zavrnitvijo, strah pred nezmožnostjo opravljanja določene naloge, strah pred nemožnostjo vrnitve ... To so vse strahovi, ki jih imamo, a noben zares ni pravi, pravi Steven Pressfield v knjigi The war of art. Vsi prej navedeni strahovi so posledica strahu pred uspehom, pred tem, da bi postali to, kar res čutimo, in spoznali svoj potencial, bojimo se odkritja, da smo več, kot pa si lahko mislimo, da smo, ali pa o tem mislijo drugi. Bojimo se zato, ker, če je to res, potem bomo postali odtujeni od tega, kar vemo, mislimo, da ne bomo vedeli, kako naprej in tudi da drugim ne bomo znali razložiti svojega vedenja.

    Za tako razmišljanje je kriv naš ego, ki se ga dostikrat sploh ne zavedamo. S pomočjo meditacije oziroma podobnih dejavnosti lahko to popravimo. Trik je tudi v tem, da se moramo zavedati še dejstva, da ne vemo, česa vsega ne vemo, in da se v tem skrivajo še vse nepričakovane rešitve! Strah si zato lahko predstavljamo tudi kot dobro stvar, ker nam vedno nakazuje na nekaj več, nekaj, česar še ne poznamo, a si v bistvu želimo.

    Ego (Steven Pressfield, The war of art)

    Ego je tisti del naše psihe, ki verjame v materialni obstoj, je tisti, ki skrbi za opravljanje materialnega sveta in zato deluje izključno po materialnih načelih. To je seveda pomembna naloga in brez njega ne bi nikoli preživeli, a poleg materialnega sveta obstajajo še drugi in v teh se ego znajde v težavah. Ker med drugim verjame, da je prevladujoči impulz življenja samoohranitev (in ne ljubezen), živimo in delujemo po načelih strahu pred zlom, ki bi ogrozil naš obstoj.

    In kakšno zvezo ima to s slacklinom?

    Najlažje je reči, da to ni za vas, da nimate ravnotežja in ne morete hoditi po »gurtni«, še preden poskusite. Vas je morda strah pred neuspehom, pred kakšnim novim odkritjem ali imate samo odpor pred nečim, česar ne poznate? To, da vas je nečesa po nepotrebnem strah, lahko spoznate že pri prvih poizkusih na »gurtni«.

    Če nimate takšnih problemov, pa jih boste, tisti, ki boste prišli tako daleč, da boste pripravljeni poskusit highline, zagotovo imeli! Highline, kot najintenzivnejša oblika slacklina, človeka prisili, da se sooči z vsemi svojimi strahovi in mislimi, preden je zares pripravljen, da lahko sploh vstane in hodi. Kljub temu, da smo zavarovani, in z vso pravilno postavitvijo ni nevarnosti, da bi se ti pri padcu zgodilo kaj usodnega, nas je nagonsko (vsaj na začetku) vse strah. Preseči je treba vse blokade in ego, ki nas sili v to, da odnehamo ter gremo nazaj v udobno zavetje. Ko nam to uspe preseči in se umirimo, lahko tudi prehodimo highline! Kar od tega odnesemo domov, pa je med drugim globoka izkušnja, da je večina omejitev, ki obremenjujejo naš um, nepotrebnih za polno in srečno življenje. 

    Facebookyoutubeinstagram
    • Športno-kulturno-raziskovalno društvo Balansa slackline
      mojstri ravnotežja
      Ljubljana, Slovenija
      Zastopstva v: HR, BiH, SRB in MK
      info: +386 31 782952 in slackline@balansa.si