test

Na traku zagotovo razvijemo dobro zaznavanje telesa. Poleg petih osnovnih čutov obstajajo tudi drugi, ki povezujejo slušne, vidne in tipne informacije v uporabno celoto. Ker možgani te čute ohranjajo pod zavestjo, se jih ne zavedamo, vseeno pa so nujno potrebni za normalno delovanje telesa.

Propriocepcija je zaznavanje gibanja in položajev telesa v prostoru. Brez nje ne bi mogli normalno hoditi ne da bi gledali pod noge, ne bi se mogli naučili voziti kolesa, ne bi imeli občutka o sili, s katero moramo držati kozarec, da nam ne pade z rok, niti se ne bi mogli dotakniti svojega nosu, ker ga ne bi našli.

Težave s propriocepcijo se pogosto kažejo pri starejših, po poškodbah, v alkoholiziranem stanju.

S hojo po traku propriocepcijo izboljšujemo, ker moramo ozavestiti gibanje težišča, položaje okončin, pritiske na stopala, hitrost premikov in sile vztrajnosti, ki pri tem nastanejo. Pri učenju novih veščin je zelo pomembno, da občutkov o lastnem telesu ne zanemarjamo, temveč jih ozaveščamo – jih iz podzavesti pripeljemo na zavestno raven.

Za urjenje propriocepcije pogled raje kot pod noge usmerimo naprej v točko pred sabo. Sčasoma bomo pridobili povsem jasno sliko svojega položaja glede na prostor in trak v vsakem trenutku. Če si boste želeli še večjega propriocepcijska izziva, zaprite oči.

Človeško telo je najbolj prefinjen stroj, kar jih obstaja! Naučite se ga bolje uporabljati in se pri tem odlično zabavajte!

Hoja po traku je tanka meja med stabilnim in labilnim stanjem (kot žoga na vrhu polkrožne strehe). Gre za dinamično ravnotežje, saj trak, na katerem stojimo, z nami vred ves čas niha in skušamo zato telo spraviti v stabilno lego. Tudi če nam trak uspe povsem umiriti, moramo vedeti, da nas lahko naslednji trenutek že malenkost spravi iz ravnotežja. Če smo na to pripravljeni, težje pademo.

Ravnotežje torej obstaja na prehodu iz ene nestabilne lege v drugo. Kako stabilni smo, je odvisno predvsem od hitrosti zaznavanja odklonov ter hitrosti in načina vrnitve iz trenutne nestabilne lege.

Nič ni večno stabilno, tudi življenje ne. Tega se je dobro zavedati, saj nas tako nepričakovani dogodki težje vržejo s tira.

Hoja po traku predstavlja stanje izven naše cone udobja. Pri vztrajanju v ravnotežju nam telo in misli povzročajotežave, saj imajo rajši že poznane situacije. Z vztrajanjem na vselej nestabilnem traku prebijamo oklep lastnih prepričanj in omejitev, kar nam v življenju nemalokrat še kako koristi.

RAVNOTEŽJE = ODZIVNOST (hitrost zaznavanja + reagiranja) + SPRETNOST REAGIRANJA

Odzivnost

Pri hoji po traku je za ohranjanje ravnotežja ključna odzivnost. Ta pride do izraza pri vseh hitrih športih, na drugačen način pa tudi pri starejših, ko telo izgubi toliko odzivnosti, da lahko postane že hoja po spolzki podlagi precej nevarna.

Zaradi hitrih nihanj elastičnega traku med vztrajanjem v stabilnem položaju telo uporablja veliko različnih mišičnih skupin. Za to je potrebnih ogromno živčnih poti, kar skupno imenujemo motorične enote (mišična vlakna in živčne celice, ki jih oživčujejo). Pri učenju hoje po traku uporabljamo na začetku premalo takih enot, saj jih moramo še razviti. Ko poskušamo ravnotežje ohraniti vedno dlje,  s ponavljanjem gibov sicer hitro razvijemo manjkajoče motorične enote, vendar pa ne znamo uporabiti samo tistih, ki so dejansko potrebne. Zato je tako iskanje ravnotežja videti dokaj okorno. Nevronske mreže v možganih sestavljajo nekakšen gibalni program, ki se z vajo ‘očisti’ in začne uporabljati samo potrebne motorične enote, ki telo spravijo najhitreje nazaj v stabilno stanje. Tako razvijemo dobro odzivnost telesa, kar nam lahko koristi v marsikateri situaciji.

Spretnost/ motorika

Pri učenju novih prvin gibanja želimo iz zavednega delovanja preiti na podzavestno – avtomatsko. To nam omogoča takojšnjo uporabo naučenih gibov pri katerikoli situaciji na traku (brez razmišljanja, kako to izvesti) in s tem mirnejšo hojo.

Začetnik pri iskanju ravnotežja krili z rokami in nogami, mojster pa mehko premika le zapestja in si tako popravlja ravnotežje. Ključna razlika med obema je očitna: mojster je veliko hitrejši od začetnika (v zaznavanju in reagiranju), zato mu ni treba delati velikih gibov. Poleg tega so mojstrovi gibi natančnejši in tolikšni, kolikor je potrebno.

Pri prvih poizkusih hoje na traku hitro ugotovimo, da nam samo močne noge in napet trup ne bodo dopustili umiriti tresenja. Aktivirati bomo morali manjše mišične skupine in najti pravo mero sproščenosti v telesu, da bomo prvemu stabilizacijskemu problemu na traku lahko kos.

Idealna hoja po elastičnem traku zahteva relativno napet trup in noge, roke pa sproščene. Močan trup je že pri dojenčkih osnova za normalno gibanje in učenje. Brez čvrstega trupa gibov niti ne moremo izvajati ergonomično. Potrebno je torej uporabiti mišice, ki skrbijo za stabilizacijo trupa. To so predvsem mišice v spodnjem delu trupa; multifidi, mišice medeničnega dna in prečna trebušna mišica oz. vse mišice s katerimi povečamo pritisk v trupu in ga s tem stabiliziramo.

Za umiritev tresenja traku moramo predvsem v prečni smeri stabilizirati tudi noge in gležnje (v smeri naprej – nazaj imamo namreč močne stegenske mišice, ki niso problematične. Šibkejše stranske mišice nog in trupa ponavadi zaradi ravne podlage, po katerih se večinoma gibamo, ne uporabljamo prav veliko, a se jih lahko naučimo aktivirati že v eni uri vadbe.

Po dobrem treningu slacklina vedno čutimo utrujenost celotnega telesa, saj skoraj da ni mišice, ki pri tem ne bi sodelovala. Še posebej pri nizkih temperaturah (-10°C) lahko opazimo, koliko telo zares dela, saj je kljub neizvajanju velikih gibov, vrvohodec oblečen v le navaden pulover.

Eden izmed ključnih dejavnikov, ki neposredno vplivajo na mirno hojo oz. lovljenje ravnotežja, je pravilno dihanje. Gre za nepogrešljiv člen pri vzdrževanju dolgotrajne osredotočenosti, saj z njim uravnavamo tako telo kot um.

Dihanje je namreč proces tako zavednega kot nezavednega delovanja telesa, zato z usmerjanjem misli nanj pri meditaciji lažje krotimo begajoči um (angl. monkey mind). Na traku ni nič drugače.

Če misli usmerimo v sproščeno, zvezno dihanje, bomo s tem avtomatsko dobili tudi občutek telesne sproščenosti, ki ga potrebujemo za preprečevanje tresenja traku. Telo namreč ne more biti dovolj sproščeno, če moramo med lovljenjem ravnotežja ali pri premikanju delov telesa neenakomerno dihati ali dih celo zadrževati.

Osredotočenost na dihanje nam pomaga tudi preusmerjati pozornost od nepotrebnih misli, ki nas med hojo ovirajo

Hoja po traku je zanimiva igra ravnotežja, v kateri ste sam svoj nasprotnik. Na eni strani vam o premikanju telesa svetujejo misli, na drugi pa občutki, intuicija. Nemalokrat ugotovimo, da povsem preveč razmišljamo in premalo zaupamo intuiciji, ki nam po navadi prva pokaže pravo smer.  

Povsem enostaven trik, ki ga izvedemo s premikom obraznih mišic – v nasmeh, lahko naredi zelo učinkovit odziv v možganih. Z nasmeškom namreč avtomatsko spremenimo marsikatero težko situacijo v precej lažjo, po možnosti v igro.

Dobra, globoka osredotočenost je sproščeno stanje vztrajanja v izzivu in ne smrtno resna koncentracija! Taka osredotočenost nam omogoči tudi dostop do zanosa (v nadaljevanju).

Elastični trak je med drugim tudi idealno orodje za krepitev kolenskih vezi, gležnjev in kolkov. Uporabljamo ga lahko za različne oblike nadzorovane senzorično motorične vadbe. Fizioterapevti in kineziologi ga uporabljajo za izboljšanje sklepne stabilizacije, propriocepcije in mišične moči. 

Zaradi hitrega tresenja trak omogoča aktivacijo različnih mišičnih skupin, ki so ključne za uspešno rehabilitacijo. Zaradi hitrih majhnih gibov zmanjšujemo nepravilne razporeditve teže v sklepih, kar izboljšuje statiko telesa. Pri tem tudi ojačamo vezi.

Vadba na samostoječem slacklinu – Woodie. Več na povezavi >>>

Vztrajnost in odločnost sta pri učenju hoje po traku verjetno eni prvih nujnih mentalnih veščin. Brez njiju ne bi mogli napredovati, ne pri slacklinu niti kjerkoli drugod.

Kolikokrat se vprašate o smislu svojega početja? Zakaj počnete to, kar počnete? Kaj se skriva na drugi strani?

Da lahko na povsem nestabilni podlagi sploh naredimo korak, potrebujemo določeno stopnjo odločnosti. Veliko ljudi ima precejšnje težave, ko mora zapustiti poznano okolje in ustaljeno udobje. Če boste kdaj stopili na highline, se boste soočili z izjemno težko nalogo, ki bo od vas zahtevala vso odločnost; vstati iz sedečega, udobnega položaja in se podati v neznano, nestabilno in zelo intenzivno lovljenje ravnotežja.

Potrpežljivost, ki jo potrebujemo na slacklinu večje dolžine, da počakamo valovanje traku, da se umiri in šele nato spet nadaljujemo s hojo, je lahko izjemno naporna. Kadar smo pod precejšnjim stresom oz. se počutimo ogrožene, želimo situacijo čim prej omiliti. Pogosto se izkaže, da takojšnji umik od težave situacijo izboljša le za kratek čas, na dolgi rok pa si s tem delamo škodo. S hojo po traku, ki je na meji naših sposobnosti, povečujemo zmožnost vztrajanja v težkih situacijah, kar ima široko korist (pri vsakodnevnih izzivih, za športnike v kritičnih trenutkih na tekmovanjih, ljudem s poškodbami možganov).

Če uma ne »ukrotimo«, se prepogosto dogaja, da nam uhaja v večno analiziranje ter povezovanje stvari s preteklostjo in prihodnostjo. Vsakdo se je gotovo že kdaj zalotil, da je npr. med pogovorom s prijatelji začel razmišljati, kaj ga čaka jutri zjutraj na sestanku. Um nas lahko dostikrat omejuje, da nismo povsem pri stvari, ki jo počnemo.

Edini pravi čas je zdaj!

Lovljenje ravnotežja nas prisili v prisotnost v trenutku, saj v nasprotnem primeru hitro pademo s traku. Marsikdaj se šele ob padcu zavemo, da smo malo pred tem razmišljali o stvareh, povsem nepovezanih s hojo. Na tak način lahko zelo učinkovito treniramo um, da ostaja v sedanjem trenutku oz. hitro preklopi vanj­.

Živimo v svetu presežka informacij, zato je toliko pomembneje, kam usmerjamo pozornost oz. kako se na dražljaje odzivamo.

Hoja po traku na meji naših sposobnosti je tako zahtevna, da nam ne dopušča nepotrebnih misli.

Takrat smo osredotočeni na premikanje težišča, čvrsto, vzravnano telo in mehke roke, pogled v točko pred sabo, umirjeno dihanje in rahlo pokrčena kolena – ne dovolimo si motenj.

Ko namreč med hojo pomislimo, kaj bomo jedli za večerjo ali opazimo, kako nas gledajo s ceste, kako prijazen pes se igra za drevesom, kako dobro nam gre danes hoja … smo kar naenkrat na tleh.

Vse motnje, naj bodo notranje (lastne misli) ali zunanje (sirena rešilca, premikajoča se žoga v vidnem polju) vplivajo na nas – odvzamejo nam del osredotočenosti na trenutno nalogo. Če začnemo nato še intenzivneje razmišljati o motnji, lahko na nalogo popolnoma pozabimo in za vrnitev v prejšnje stanje porabimo precej časa in energije, naj bo to na traku ali v službi. Ker moramo biti za obstoj na traku ves čas zelo odzivni, je to odlično orodje za vadbo osredotočenosti.

Kako torej ostati zbran?

Naučiti se moramo prepoznavati in nadzorovati svoje misli.

To najlažje naredimo tako, da smo ves čas povsem osredotočeni samo na dejavnike, ki nam pri zadani nalogi pomagajo. Poizkušamo se zavedati čim več signalov propriocepcije in diha v vsakem trenutku. Če nam to uspe, bo imel »pomnilnik« v glavi z vsemi prejetimi signali toliko dela, da se ne bo mogel ukvarjati še z motnjami. Kakor hitro prepoznamo motnjo, jo preprosto sprejmemo, ne dajmo pa ji nikakršne teže, ne začnimo nadalje razmišljati o njej. Misli rajši usmerimo nazaj na ključne dejavnike naloge.

Dobra, globoka osredotočenost je sproščeno stanje vztrajanja v izzivu in ne smrtno resna naloga. Taka osredotočenost nam omogoči tudi zanos (v nadaljevanju).

Občutek predora (Tunnel Vision)

Na traku običajno gledamo v točko pred sabo (najbolje, če je ta dobro vidna), ponavadi gre za točko na drevesu, kjer je pritrjen konec traku. Ko to počnemo dlje časa in smo osredotočeni na ključne dejavnike, se nam lahko pogled v perifernem vidu zamegli in dobimo občutek predora. Takrat je tudi lovljenje ravnotežja relativno enostavno, saj smo popolnoma zatopljeni v svoje početje.

Vpliv misli (tako pozitivnih kot negativnih) na fizično telo je dokazano dejstvo. Placebo učinek je dober dokaz. Podobno deluje zmožnost predstavljanja – vizualizacija. Veliko eksperimentov je primerjalo vadbo fizičnega dviganja uteži in vadbe, kjer si je vadeči dviganje le predstavljal. Rezultati so v večini primerov pokazali od polovične do 2/3 učinkovitosti miselne vadbe v primerjavi s fizično. To je izjemen rezultat, ki se ga poslužujejo tako vrhunski športniki kot uspešni poslovneži.

Če si znamo torej dovolj dobro predstavljati, kaj želimo izvesti (ne nujno tudi, kako, saj tega točno ne vemo), se bo naše telo podzavestno samo odzvalo tako, da nam bo to velikokrat res uspelo. Hoditi po čisto mirnem traku ali obrniti se z ene smeri traku na drugo, so manevri gibov, ki jih bomo težko povsem miselno nadzorovali. Z dobro vizualizacijo vmesnega ali končnega rezultata pa lahko bistveno hitreje napredujemo.